Vnovična izvolitev predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen s tako prepričljivo večino za drugi mandat na čelu komisije še zdaleč ni bila samoumevna. Če je ob izvolitvi za svoj prvi mandat trepetala zaradi nejevolje evropskih poslancev, ki so se počutili izigrane, ker so države članice njihov sistem vodilnih kandidatov še enkrat zaobšle in izbrale svojo kandidatko, so bile tokrat tegobe Ursule von der Leyen povsem druge. Soočiti se je morala z razočaranjem evropskih poslancev – tudi iz vrst neformalne koalicije – za svoja storjena ali opuščena dejanja iz prvega mandata.
Mnogim ni bilo všeč, kaj se je dogajalo z razvodenelim Zelenim dogovorom ali netransparentnim naročanjem cepiv med pandemijo. A očitno odločitev Splošnega sodišča EU, da je bila evropska komisija premalo transparentna z evropskimi poslanci glede svojega koronazdravil, ni postala mlinski kamen okoli vratu Ursule von der Leyen. Prav tako je niso potopili očitki, da je komisija pod njenim vodstvom opuščala socialno dimenzijo skrbi za evropske državljane. Vendarle je von der Leynova s komisarskim kolegijem v preteklem mandatu socialne skrbi v času permakriz poskušala popraviti z blažilnimi ukrepi pri energetski draginji po začetku vojne v Ukrajini ali finančnimi pomočmi v času koronazaprtij. Če k temu dodamo še dogovor o minimalni evropski plači, izkaz von der Leynove na tem področju vendarle ni katastrofalen, blesteč pa tudi ne.
Da bo v drugem mandatu bolj skrbela za nepremičninske in najemniške tegobe mladih po Evropi, ki ne morejo do svojega doma in si tudi ne morejo privoščiti vse večjih najemnin, je seveda hvale vredno. A stanovanjska kriza se ni zgodila šele včeraj. Na Nizozemskem je bila denimo eden od poglavitnih razlogov, da je na volitvah zmagala skrajna desnica. Morda pa je von der Leynova sedaj le razumela, da mora tudi evropska komisija delovati na vseh področjih tegob evropskih državljanov – kajti če ne, daje prostor za rast skrajne desnice in upada proevropskih sil na nacionalni ravni.
V programu von der Leynove se riše večje razumevanje za tegobe malega človeka. Vendarle se ne gre znebiti vtisa, da so bile številne obljube pri včerajšnji predstavitvi programa v evropskem parlamentu, namenjene pridobivanju dodatnih glasov. Za vsakega je von der Leynova ponudila nekaj. Za kritike njenih preveč Izraelu naklonjenih bianco menic napada na Gazo po terorističnem napadu Hamasa je denimo ponujala več mesecev znane floskule zavzemanja za takojšnje premirje v Gazi.
Tako se pač poskuša predstavljati vseobsegajoča predsednica komisije, ki je obvezana z nadaljevanjem začrtanega programa prejšnje komisije in ji smer določa tudi hudo valovanje na svetovnih geopolitičnih morjih od Atlantika do Pacifika. Toda prav zaradi slednjega je bilo razočaranje včerajšnjega dne, da ni premogla toliko poguma, da vsaj na načelni ravni reče kakšno besedo o protievropskih stališčih dvojca Trump-Vance, ki utegneta proti evropskim izdelkom v primeru zmage na volitvah najprej uvesti deset odstotne carine.
Včerajšnji nastop predsednice evropske komisije ni bil posebej blesteč. Da je zbrala precej več glasov, kot se je pričakovalo, se ima zahvaliti predvsem geopolitičnim okoliščinam, ko je očitno veliko poslancev zdaj štiričlanske koalicije kljub nezadovoljstvu s von der Leynovo pogoltnilo svoj ponos in raje glasovalo za stabilnost evropske komisije. Nikakor pa relativno visoke podpore ne gre zamenjati z veliko naklonjenostjo von der Leynovi osebno. Večini ni bilo v interesu, da se v tako prelomnih časih zaradi sebičnega kadrovskega vrtiljaka posameznikov še enkrat vrže Evropska unija s tečajev in se s kaosom v Bruslju krepi vse tiste sile, proti katerim se želi boriti: evropsko skrajno desnico s predsedujočim Svetu Viktorjem Orbanom na čelu, Vladimirja Putina in Donalda Trumpa.
