Napovedi o skorajšnjem začetku gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK 2) v Ljubljani je treba jemati ne z veliko, temveč velikansko mero skepse. Kljub temu da je sam predsednik vlade Robert Golob včeraj napovedal, da bo gradnja knjižnice stekla prihodnje leto ali najkasneje v začetku leta 2024, je dejstvo, da se je javnost obljub o skorajšnjem začetku gradnje v preteklosti že naposlušala. Če se pri zgodovini gradnje NUK 2 omejimo na obdobje od leta 1989 naprej, ko je bil razpisan arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal arhitekt Marko Mušič, ugotovimo, da se neprestano ponavljajo podobni zapleti, enkrat povezani z arheologijo, drugič z zemljišči, tretjič s projekti, vse dokler ni investicija tako zavožena, da je treba vse ponoviti od začetka. Ker je Robert Golob zadnji, ki je napovedal skorajšnji začetek gradnje NUK 2, poglejmo najprej, kaj nas lahko tokrat navdaja z optimizmom.
Projekt je biro Bevk Perović arhitekti od maja 2019, ko je takratni minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo z njimi podpisal dodatek k pogodbi za izdelavo projektne dokumentacije in ob tem napovedal skorajšnji začetek gradnje, pripeljal tako daleč, da naj bi gradbeno dovoljenje pridobili do konca letošnjega leta. Ministrstvo naj bi ljubljanski občini plačalo tudi že komunalni prispevek v višini 1,6 milijona evrov, česar investitorji običajno ne storijo, če nimajo resnih namenov graditi (je pa res, da je država v preteklosti storila že marsikaj, česar resen investitor ne bi nikoli naredil).
V preteklosti se je zapletalo predvsem pri zemljiščih, tudi spektakularno, ko smo tik pred zdajci izvedeli, da kakšna parcela sploh še ni v lasti države, tokrat pa smo lahko skoraj prepričani, da ne bo tako, saj so na ministrstvu po tri milijone evrov vrednem dogovoru z ljubljansko občino pridobili vsa zemljišča, potrebna za gradnjo, kar je tudi pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Za projekt tudi ni nepomembno, da se je zanj zavzel predsednik vlade, minister za izobraževanje, znanost in šport Igor Papič pa prihaja iz vrst Gibanja Svoboda. Oba sta tudi znanstvenika: Papič je redni profesor na fakulteti za elektrotehniko, štiri leta je bil tudi rektor ljubljanske univerze, Golob pa je na tej fakulteti doktoriral ter nato tam tudi raziskoval in predaval. Če ta dvojec ne bo vsaj zagnal gradnje knjižnice, si je težko predstavljati, kdo se bo za ta projekt sploh še zavzel.
S pesimizmom po drugi strani navdaja dejstvo, da vlada za financiranje gradnje knjižnice še ni dala jasnih zavez. Do konca prihodnjega leta, ko naj bi gradnja stekla, je sicer še precej časa, a težko si je razložiti, zakaj v nedavno sprejetih proračunih za leti 2023 in 2024 projekt še vedno ni uvrščen niti v načrt razvojnih programov. Pri najpomembnejšem vprašanju financiranja se torej lahko zaenkrat zanašamo le na Golobove besede, da bo vlada za projekt črpala povratna evropska sredstva. Skrbijo tudi vse višji stroški investicije, saj naj bi za dokončanje knjižnice z opremo vred potrebovali že več kot 102 milijona namesto prvotno predvidenih 85,5 milijona evrov, čemur je treba prišteti še dva milijona za projektno dokumentacijo, 1,6 milijona za komunalni prispevek, tri milijone za odkup manjkajočih zemljišč ter še vsaj 30 milijonov evrov, ki so bili že porabljeni. Med drugim tudi za arheološke raziskave, ki, kot smo izvedeli včeraj od Papiča, še niso zaključene, saj naj bi bilo treba pregledati še en manjši del zemljišča.
Vsaj dokler ne bo objavljen razpis za izvajalca gradbenih del in v proračunu zagotovljen denar, moramo biti torej do napovedi o novi knjižnici zadržani. Na vladi pa je, da v naslednjih nekaj mesecih optimistične napovedi podkrepi s finančno podlago.
