Približno 847 milijonov evrov je vreden vladni predlog odprave plačnih nesorazmerij in prevedbe delovnih mest na novo plačno lestvico, ki ga je ministrica Sanja Ajanović Hovnik v ponedeljek predstavila sindikalnim pogajalcem. Prenova plačnega sistema je pravzaprav težka milijardo evrov, je dodala ministrica, v znesek namreč niso vključene plače funkcionarjev in direktorjev.
Milijarda evrov je vsekakor zavidljiva vsota in presega tisto, ki jo je februarja letos omenjal minister za delo Luka Mesec, ko je trdil, da bo reforma stala okoli 800 milijonov evrov. Pri tehtanju zneska pa je vendarle treba upoštevati ključni podatek, in sicer, na kakšno časovno obdobje se nanaša. Ponudba ministrice se namreč navezuje na triletno obdobje, napovedano povišico pa bi nekateri javni uslužbenci prejeli šele julija 2027. Torej šele čez slaba štiri leta.
Ta okoliščina utemeljuje, zakaj so sindikalni pogajalci zapuščali ponedeljkov sestanek z milo rečeno mešanimi občutki. Dodatno jih je vznejevoljil predlog, da se vrednost plačnih razredov zamrzne do konca udejanjanja plačne reforme. Z inflacijo bi se začeli usklajevati šele po juliju 2027. To pomeni, da bi tisti, ki bi z reformo končno napredovali v plačni razred, v katerem jim pripada najmanj minimalna plača, že konec leta 2025 zdrsnili v sedanjo finančno bedo, ko zaslužijo manj od minimuma.
Sindikalisti bodo seveda vladno pogajalsko skupino skušali prepričati, da se temu določilu odpove. Pri čemer se gotovo zavedajo, da jim je avgustovska ujma znatno oslabila pogajalski položaj. Težje argumentirajo, zakaj bi jim moralo v prihodnje pripadati več, ko mora sočasno zategovati pas vsa Slovenija. Tudi javno mnenje jim ni izrazito v prid, razkriva aktualna anketa Vox populi. Javnost je pač večinsko pozabila, da je bila vlada Roberta Goloba tista, ki je lani populistično razglasila obstoječi plačni sistem za nepopravljiv in zagnala ambiciozen pogajalski ciklus, po katerem naj bi vsi od 190.000 zaposlenih v javnem sektorju pristali na boljšem.
Čeprav je vlada zamudila vse roke za sklenitev pogajanj s sindikati, ki si jih je postavila, ministrica ostaja optimistična, da ji bo uspelo skleniti dogovor »o vsem« do 15. oktobra. Torej v manj kot mesecu dni. Možno je, da bo nazadnje stavila na pogajalsko taktiko »vzemi ali pusti«, v upanju, da bodo v sindikalnih centralah pokleknili zaradi ocene, da v sedanjem družbenopolitičnem ozračju ne morejo iztržiti več. In da je bolje vzeti ponujeno kot ostati praznih rok.
Ministrici se utegne ta taktika celo iziti.
Sklenitev dogovora še ne pomeni, da bo vlada dejansko vzpostavila dolgoročno vzdržen sistem plač v javnem sektorju. Ključno bo namreč, ali bo zmogla preprečiti scenarij, ki je v preteklosti že razsul obstoječi plačni sistem. To je naknadno sklepanje parcialnih dogovorov z nezadovoljnimi poklicnimi skupinami s sindikalno močjo.
V predvidevanju takšnega avtodestruktivnega razpleta je zgovoren molk sindikata Fides. Glede svojih zahtev o preoblikovanju plačnih razmerij je nazadnje glas povzdignil 10. julija. Vlada zdaj ponuja štiri dodatne plačne razrede za višje zdravnike specialiste, zdravnike svetovalce in višje zdravnike brez specializacije, vsi drugi bi pridobili le enega. Iluzorno je domnevati, da bi se Fides zadovoljil s ponudbo. Še poleti je vztrajal, da jim pripadajo najmanj dvakrat višje plače.
Če ne bodo v nadaljevanju pogajanj torpedirali ponedeljkove vladne ponudbe, je mogoče domnevati, da že imajo začrtano alternativno pot do zastavljenega cilja.
