Medtem ko je v Evropi vetrna energija po podatkih Wind Europe lani pokrila rekordnih 17 odstotkov celotnega povpraševanja po elektriki, v Sloveniji z eno samo večjo vetrno elektrarno še vedno stopicamo okoli ničle. Desetletja stagnacije in bojev okoljevarstvenikov z investitorji morda napeljujejo k sklepu, da smo Slovenci pač najhujši primer nimbyjev – kot v angleško govorečem svetu označujejo tiste, ki pravijo, da reševanje problema podpirajo, a bog ne daj na njihovem dvorišču. Da je težava v lokalcih, ki ne razumejo, in naravovarstvenikih, ki nagajajo, je diskurz, s kakršnim pogosto opletajo investitorji, pa tudi predstavniki državne oblasti.
A primer podjetja Energija na veter, ki namerava na Pohorju postaviti 56 vetrnih elektrarn, ponovno kaže, da je jeza civilne družbe upravičena. Prvi razlog za to so apetiti investitorjev po pohorskih gozdovih. Glede na to, da naj bi načrtovana investicija posegla v zaščiteno območje Nature 2000, ni presenečenje, da so vetrnicam rdečo luč prižgali pristojni na zavodu za varstvo narave. Poleg tega so, kot je za Dnevnik opozoril ekonomist in poznavalec energetike Izidor Ostan Ožbolt, načrtovano lokacijo na Pohorju kot neprimerno prepoznale tudi vse tri relevantne študije, ki so identificirale primerna območja za umeščanje vetrnih elektrarn v Sloveniji.
Drugič, investicija lokalne prebivalce upravičeno razburja zaradi načina vodenja projekta. Dejstvo, da se tako obsežen investicijski projekt ne vodi prek državnega prostorskega načrta, je najmanj nenavadno. Namesto tega je investitor sicer celovit projekt 56 vetrnih elektrarn v postopkih pridobivanja gradbenih dovoljenj razdrobil na več manjših projektov, s čimer si je med drugim olajšal pridobivanje okoljevarstvenih soglasij. Vtis netransparentnosti dodatno utrjuje razkritje, da je oseba, ki je pooblaščenka podjetja Energija na veter pri pridobivanju gradbenih dovoljenj, hkrati pomagala še pri pisanju presoje vplivov na okolje, s katero radi pomahajo v podjetju. Skrb vzbujajo tudi pričevanja prebivalcev, ki so jim investitorji očitno spet pozabili povedati, kaj se na njihovih bregovih sploh pripravlja, kaj šele, da bi jih povprašali za mnenje ali vključili v projekt. In ne nazadnje: duhove buri tudi sam investitor, podjetje s švicarskim kapitalom in nič zaposlenimi osebami (tako vsaj kažejo javno dostopni podatki), ki se izogiba odgovorom na vprašanja o investicijskem zaledju.
To seveda ni prvi sporen primer umeščanja vetrnih elektrarn v Sloveniji. Primerjave med identificiranimi primernimi območji za vetrne elektrarne in pobudami investitorjev namreč kažejo, da ti vztrajno rinejo prav tja, kamor jim ni treba – na območja, ki so strokovno prepoznana kot neprimerna. S tem pa ne delajo zgolj škode lastni investiciji, pač pa vsem drugim obstoječim in potencialnim novim investicijam ter energetskemu prehodu kot takemu, saj v prebivalcih utrjujejo vtis, da je vetrna energija – ki bi bila sicer še kako dobrodošlo dopolnilo sončne – sama po sebi problematična. V družbenem spominu na primer še danes odzvanjajo boji z vetrnimi elektrarnami na Volovji rebri, ki so jih naposled ustavili okoljevarstveniki, in morda ni naključje, da je neuspelemu projektu sledil kar desetletni zastoj pri gradnji novih kapacitet.
Če se investitorji torej očitno nikakor ne morejo navaditi, da rentabilnost ni zadosten argument za grob poseg v okolje in da transparentnost investicije ni stvar dobre volje, naj jim država že enkrat pri tem pomaga – s korenčkom ali palico. Z ničelno toleranco do netransparentnih praks investitorjev, z jasno določitvijo prioritetnih in morda celo prepovedanih območij za vetrne elektrarne, z določitvijo neposrednih koristi za lokalne prebivalce, na primer v obliki poceni električne energije, če ponudimo le nekaj možnosti. Še enega desetletja brez vetra si namreč ob podnebni in okoljski krizi ne moremo privoščiti.
