Tudi takrat je civilno prebivalstvo od prvega dne plačevalo visok krvni davek. Razlika je bila le v gostoti poseljenosti napadenega območja, ki je v Gazi precej večja kot na jugu in vzhodu Libanona. Obakrat so se na muhi »kirurško preciznih napadov« znašle stanovanjske zgradbe civilistov. Beg množic je postal orožje v vojni. A tako kot s strategijo dahija, gre za prekomerne napade na civilno infrastrukturo, Izraelu ni uspelo zlomiti hrbtenice Hamasa zaradi naraslega ljudskega pritiska, je enako vprašljivo, ali mu bo to uspelo pri Hezbolahu. Osemnajst let po zadnji vojni med Hezbolahom in Izraelom sta oba akterja v ponedeljek zdrsnila v novo vojno. Koliko časa bo trajala, je povsem odprto. Zadnja libanonska vojna z Izraelom je leta 2006 trajala 34 dni in terjala 1300 libanonskih in 165 izraelskih življenj.
Izrael se je minuli teden, odkar je razneslo pozivnike in voki-tokije Hezbolahovih članov, odločil za eskalacijo, ki jo je načrtoval že dlje časa. Vojna proti Hamasu v Gazi je bila ves čas tudi vojna nizke intenzivnosti proti Hezbolahu in njegovim iranskim podpornikom, ki so jih izraelski izstrelki našli tudi v Damasku. Šiitska milica se je v zadnjih letih vojaško močno okrepila, zgradila je podobne podzemne predore in skladišča, kot jih ima Hamas v Gazi. Dobila je tudi bolj sofisticirane vodene rakete, ki naj bi močno prekašale Hamasove ročno izdelane izstrelke. Za zdaj jih Hezbolah še ni uporabil. Kajti uporaba tega orožja bi močno spremenila znano enačbo »dovoljenega« konflikta z Izraelom. Odmik od nepisanih pravil obstreljevanja z izraelsko vojsko zadnjih let – obe strani naj bi načeloma ciljali le vojaške cilje druge – je konflikt do začetka vojne v Gazi ohranjal v znanih okvirih. Nevarnost vsesplošne zaostritve, ki bi pripeljala do regionalne vojne, je bila relativno nizka.
Z vse bolj drznimi čezmejnimi napadi na Hezbolahove poveljnike in tudi oskrbovalne poti iz Irana se je temperatura konflikta z eno od »sil upora« nenehno dvigovala. Izrael je nenehno preizkušal meje potrpežljivosti tako Hezbolaha kot Irana. Toda ne v južnem Bejrutu ne v Teheranu niso zagrabili za ponujeno možnost obsežnega povračila na izraelske civilne cilje. Tako bi Tel Aviv namreč dokončno dobil povod za še obsežnejši zračni in kopenski vdor v Libanon ter odprto vojno s Teheranom. Popolna vojna ni v interesu tehnološko neprimerno manj dovršene iranske vojske, kot jo premore Izrael. Tudi tamkajšnji režim, ki sicer poudarja, da Libanona ne bo pustil na cedilu, bi se prej kot z novo vojno, v kateri sicer kot prva vedno potihne civilna družba, raje ukvarjal s konsolidacijo svoje vladavine, zdaj ko je ljudstvo izvolilo bolj umirjenega reformista na predsedniški položaj. Hezbolah v deželi ceder, ki jo je poleg politično-varnostne nestabilnosti z Izraelom leta tepla gospodarska kriza, ni v poziciji, da državo z dolgim konfliktom po vzoru Gaze skupaj z Izraelom spravi na kolena.
Vse to seveda Izrael ve in tako lahko očitno s tvegano igro eskalacije, ki naj bi pripeljala do deeskalacije, poskuša spremeniti ravnotežje moči na severu Izraela in jugu Libanona. Za to so očitno pripravljeni vzeti v zakup še en niz vojnih zločinov. Popoln izbris šiitskega gibanja ni med cilji obsežnih zračnih napadov. Je pa dober mesec dni pred ameriškimi volitvami, ko so po vodi splavali vsi poskusi ameriških, katarskih in egiptovskih posrednikov, da dosežejo mir v Gazi, in možnosti za rešitev talcev kopnijo iz dneva v dan, za premierja Netanjahuja idealen čas, da pozornost od nadaljevanja vojne v Gazi in svojega zavračanja premirja preusmeri na Libanon. Če tudi tej vojni ne bo sledila sklenitev miru s Palestinci, »sile upora« ne bodo odložile orožja in tokratna vojna s Hezbolahom ne bo zadnja.
