Ko je Slovenija leta 2011 drugič kandidirala za nestalno članico varnostnega sveta, se je končalo z razočaranjem in nekaj ogorčenja. Po uvodnem izpadu Madžarske je ostala sama v tekmi z Azerbajdžanom, temu pa je sledilo šestnajst krogov glasovanja, med katerimi si je kavkaška diplomacija višala podporo z uspešnimi manevri, ki jih je tedanji zunanji minister in zdaj državi sekretar Samuel Žbogar označeval za utiranje poti v varnostni svet s pomočjo nafte in plina. Oni energente, mi čokoladice, je bilo slišati takrat. Z uradnim dodatkom, da Slovenija ni vodila kampanje proti kakšni drugi kandidatki. Lahko je bilo načelno, ni pa bilo preveč učinkovito. Dvanajst let kasneje se je realpolitika prijela. Zdaj je bila Belorusija tista, ki je Slovenijo obtoževala, da je s poznim vstopom v tekmo leta 2021 prekršila nenapisan dogovor o vrstnem redu kandidatur za vzhodnoevropski sedež nestalne članice varnostnega sveta ter da se je vanjo podala samo na prepričevanje zahoda, kar je potem prejšnji mesec javno potrdil premier v času najave kandidature Janez Janša. Cilj zahoda je bil seveda preprečiti, da se v najvplivnejši organ ob Vzhodni reki usede Minsk kot zaveznik Moskve.
O tem se je javno govorilo že kmalu po napovedi slovenske kandidature, ki jo je Mladika seveda predstavila kot neodvisno in samostojno. Izteklo pa se je nekoliko nepričakovano. Že res, da je zunanje ministrstvo iz previdnosti nižalo pričakovanja, toda 153 glasov za Slovenijo v prvem krogu proti 38 za Belorusijo kaže večplastno zgodbo. Kaže na uspeh diplomacije, da je pri sogovornikih znala zaigrati na prave strune. Kaže tudi, da članice OZN vendarle niso šle čisto mimo dejstva, da dvoboj Slovenije in Belorusije odseva dva pola v mednarodni skupnosti v odnosu do agresije na Ukrajino – rezultat glasovanja je presenetljivo podoben tistemu o resolucijah, ki jih je o ruski agresiji in aneksiji ukrajinskih ozemelj sprejemala generalna skupščina. Belorusija je bila tekmec z omejenim lastnim vplivom, a tudi z omejenim dometom njene glavne zaveznice Rusije, ki je leta 2011 podpirala Azerbajdžan in mu pomagala do uspeha. Kot kaže, svojih diplomatskih vzvodov ob tokratnem glasovanju ni bolj aktivirala niti Kitajska, saj bi lahko vsaj pričakovali, da bo morda poskusila ustaviti izvolitev Južne Koreje, pa je šlo Seulu, ki sicer ni imel protikandidata, vse kot po maslu.
Zdaj Slovenijo čakajo priprave na članstvo, ki se začne januarja prihodnje leto, in s tem vstop v srčiko ukvarjanja z največjimi svetovnimi problemi, pri čemer vojna v Ukrajini ni prvi in največji za vse. To velja za mnoge afriške države, ki jim je slovenska diplomacija obljubljala razumevanje za njihove težave in poglede, zdaj pa bo novo zanimanje za Afriko, ki je bilo povezano samo s kandidaturo za varnostni svet, treba prenesti v prakso. V ospredje bo, po zmožnostih, treba postaviti tudi druge obljubljene teme, od podnebja in prehranske varnosti ter voda do spoštovanja mednarodnega prava, s čimer ima država sama bridko izkušnjo, mladih, žensk, otrok in drugih. Ob vsem med kandidaturo povedanim sicer ne gre pozabiti, da je Slovenija del Evropske unije, da je vpeta v njene zunanjepolitične procese in da vseh pogledov in glasov, ki bodo enaki ameriškim, britanskim in evropskim, ne gre kritično gledati kot sledenja pobudnikom kandidature. Kakšnega odmika od njih pa še manj.
