Predsednik vlade Robert Golob je 10. januarja kot gost občnega zbora sodniškega društva v nabito polni dvorani ljubljanske pravne fakultete velikopotezno napovedal hepiend v obliki 600 evrov bruto mesečnega dodatka pravosodnim funkcionarjem, ki bi jim pripadal že od 1. januarja 2023 dalje. Skoraj natanko leto dni pozneje, v dneh okoli 3. januarja 2024, ko se izteče formalni rok za odpravo protiustavnih plačnih nesorazmerij med funkcionarji vseh treh vej oblasti, se obeta javni protest sodnikov, začele pa se bodo tudi priprave na stavko sodnikov in tožilcev (tožilske plače so namreč vezane na sodniške). V enem letu med napovedjo hepienda in napovedjo stavke smo doživeli marsikaj. Poleg povečanih apetitov preostalih poklicnih skupin v javnem sektorju, precedenčne ustavne odločbe in poplav tudi iskanje rešitev s figo v žepu, improvizacijo in zavlačevanje.
Golob je ob izreku obljube vedel, da sodniških plač ne bo mogel popraviti z odlokom vlade ali s pomočjo kakšne druge rokohitrske spretnosti, saj je v plače sodnikov dovoljeno posegati zgolj z zakonom. Kljub temu so v vladi kmalu pripravili mini zakon, s katerim bi sodniške plače za omenjenih 600 evrov dvignili za čas do celovite prenove plačnega sistema. Da se torej da, če se hoče, so seveda opazili v drugih poklicnih skupinah javnega sektorja, zaradi česar se je kmalu sprožil plaz sindikalnih zahtev. Bilo jih je toliko, da je vlada raje poteptala svojo načelnost in požrla obljubo. Predlog zakona so umaknili in se pri tem sklicevali na posamezne pripombe državnozborske pravno-zakonodajne službe.
Šlo je za golo sprenevedanje. Če obstaja politična volja, politika skozi državnozborsko proceduro uspešno prepelje celo totalna skrpucala, ki jih pravno-zakonodajna služba dobesedno raztrga. V konkretnem primeru pa je inštitut za primerjalno pravo pri ljubljanski pravni fakulteti zakonski predlog ocenil za nespornega. Pravi razlog za umik predloga za zvišanje sodniških plač je bil zgolj taktične narave.
Vlada je v drugem poskusu plače sodnikov urejala v sklopu vseh preostalih plač v javnem sektorju. Končni dogovor se je tudi po že doseženem soglasju tik pred zdajci spremenil (vlada je iz njega črtala časovnico), spremenjenega dogovora pa predstavniki pravosodja nato niso podpisali.
Ko so pol Slovenije preplavile reke, so dokončno zvodeneli vsi že sprejeti načrti za prihodnost. Vlada je ponovno dobila priročen in delno tudi upravičljiv izgovor, da dogovor odloži, vendar so se okoliščine vmes spremenile. Rok za odpravo protiustavnih plačnih nesorazmerij med funkcionarji vseh treh vej oblasti je poleti jasno začrtala ustavna odločba, ki je dala problematiki sodniških plač novo dimenzijo. Odprava plačnih nesorazmerij je postala obveza in ne zgolj stvar dobre volje. Da bi obvezo izpolnili, si nekateri posamezniki v vladi prizadevajo, da bi sodniške plače uredili vsaj skozi stranska vrata proračunske zakonodaje.
To je seveda improviziranje v sili, ugoden izid pa ni zajamčen. Za koalicijo, predvsem pa njeno največjo stranko Gibanje Svoboda, ki rada poudarja svojo skrb za pravno državo in ima znotraj koalicije tudi največjo moč in odgovornost, bo morebitna stavka sodnikov pomenila poraz. Še zlasti zato, ker stavkajoči sodniki ne bodo potrebovali transparentov, ampak bodo lahko po zraku vihrali z odločbo ustavnega sodišča, v kateri je med drugim zapisano, da je materialna neodvisnost sodnikov sestavni del sodniške neodvisnosti. Ta pa predstavlja enega od pomembnih gradnikov pravne države.
