Skorajšnja izselitev vrste umetniških ustvarjalcev iz več prostorov v ožjem in širšem središču Ljubljane, nekateri so v zasebni, drugi v občinski lasti, vzbuja občutek znanega in »že videnega« – saj smo bili sorodnim prizorom samo v zadnjih letih priča že nekajkrat. Zgodba je vsakič podobna: posamezni ustvarjalci in umetniški kolektivi dobijo v uporabo večinoma tako ali drugače degradirane objekte, ki jih – pogosto z nemalo dela in lastnega vložka – za silo uredijo in ohranjajo v bolj ali manj spodobnem stanju, dokler se njihovi lastniki pač ne odločijo, da bodo z njimi raje počeli kaj drugega, nemara bolj dobičkonosnega. S tako odločitvijo načeloma ni nič narobe, težava je le v tem, da se ob vsaki takšni »spremembi namembnosti« z vso resnostjo odpre večna rana neodvisnih ustvarjalcev: pomanjkanje ustreznih (ter dovolj dostopnih) prostorov za neinstitucionalno umetnost in kulturo v slovenskem glavnem mestu.
Da ne bo pomote – v pretežni meri gre za profesionalne producente, umetnike in organizacije, ki z bistveno manj sredstvi od javnih zavodov ustvarjajo pestro paleto programov in vsebin, kakršnih v ustanovah iz različnih razlogov ne najdemo, vendar njihov družbeni pomen priznavata tako mesto kot država (in jih praviloma tudi finančno podpirata). A seveda vsaka umetnost potrebuje prostor, kjer sploh lahko nastane, tukaj pa se ob vse bolj obsežni produkciji že dolgo zatika. In razmere se samo še slabšajo: zgolj na območju Tobačne je tako leta 2020 prostore praktično čez noč izgubilo 500 ljudi, kmalu zatem so se morali kulturni producenti izseliti še iz zgradbe na Kersnikovi 4, ki je bila pred tem več desetletij eden od stebrov neodvisne scene, podobno je bilo z izselitvijo uporabnikov iz nekdanjega Roga, enako je zdaj s stavbo na Parmovi; nekaterim producentom in organizacijam, ki so ostali brez prostorov, je občina sčasoma zagotovila nove, mnogi drugi so se morali znajti sami (recimo z najemanjem, kar pa je za večino »nevladnih« proračunov precejšnje breme).
Res je, da ljubljanska mestna občina neinstitucionalnim producentom trenutno v uporabo ponuja 248 enot, od ateljejev pa do pisarn, nevladne organizacije upravljajo tudi več dvoran ter drugih prizorišč, toda potrebe so še dosti večje; kot opozarjajo nevladniki, manjka zlasti vadbenih, pisarniških in skladiščnih prostorov. Res je tudi, da mestu nikakor ni mogoče očitati, da ne vlaga v kulturo – ne le, da je področju namenjena več kot desetina mestnega proračuna, od tega nekaj milijonov za nevladni sektor, temveč je občina samo letos za kulturno infrastrukturo namenila več kot 20 milijonov evrov, večinoma seveda za novi Center Rog. Vendar pa je za tega že jasno, da omenjenih prostorskih zagat ne bo rešil, čeprav je bil prvotni namen njegove prenove prav ta, da bi v gentrificiranem okolju ponudil možnost dela čim več ustvarjalcem, ki so ostali brez prostorov; zdaj bo v njem začasne prostore dobila le peščica izbranih, drugi ga bodo uporabili bolj priložnostno. Prav tako težav s pomanjkanjem produkcijskih in delovnih prostorov ni rešila obnovljena Cukrarna (kar sicer niti ni bil njen glavni namen), vprašanje je tudi, ali oziroma v kolikšni meri ga bodo prihodnji veliki projekti, kot denimo obnova Baragovega semenišča.
Povedano drugače, ob vseh dobrodošlih investicijah je res škoda, da v načrtih ni tudi »stalnih« produkcijskih in podpornih prostorov odprtega tipa, ki ne bi bili namenjeni le »referenčnim« ustvarjalcem, temveč vsem, tudi potencialom, ki svojo obliko še iščejo. In tu bi morala več narediti tudi država, ki potrebam neinstitucionalne kulture trenutno pravzaprav namenja le eno dotrajano stavbo.
