Slovenski gorski reševalci so imeli lani 667 posredovanj, od tega so v 371 primerih reševali tujce. Več kot polovica. O zadnjih primerih reševanja tujih turistov s pobočij okoli Triglava pišemo na straneh kronike. Gorski reševalci že nekaj časa opozarjajo, da pridejo tujci k nam preslabo obveščeni, največkrat sicer dobro opremljeni, a v slabi kondiciji. Kako to?
Naredili smo zelo enostaven, kratek in sila laičen preizkus. Postavili smo se v vlogo turista v Sloveniji, ki je velik ljubitelj narave, je že slišal nekaj o lepotah Triglavskega narodnega parka in zelo rad hodi v hribe. V spletni brskalnik smo vpisali »hiking in slovenian alps«, se pravi pohodi po slovenskih Alpah. Na hitro vam bomo opisali, kaj priporočajo prvi trije zadetki, ki jih je ponudil google. Prvi ponuja Triglav, Debelo peč, Triglavska sedmera jezera, Slemenovo špico in Češko kočo. Izvzemši Triglav preostale pohodne poti spletna stran opiše kot »moderate«, se pravi zmerne. Drugi zadetek turističnim pohodnikom priporoča Slemenovo špico, Sedmera jezera, Krn, Kredarico in, pazite zdaj, Mangart. Ja, res prijetne, enostavne in lahko dostopne pohodniške poti. Tretja spletna stran priporoča enodnevne in tudi nekaj večdnevnih prijetnih pohajkovanj po slovenskih gorah. Recimo tole zmerno zahtevno pot: Prisojnik–Razor–Bovški Gamsovec–Triglav–Prehodavci. Ali pa štiridnevno pohodniško pot od Mojstrane do Tolmina, za katero je treba biti le zmerno kondicijsko pripravljen in na kateri ni nobenih kdo ve kako strmih odsekov. Naj nadaljujemo? Če slučajno, pa o tem močno dvomimo, ne poznate vrhov, ki so nam jih predlagale spletne strani našega google poizvedovanja, naj povemo, da še zdaleč ne gre za enostavne poti in da so to gore, kjer imajo gorski reševalci daleč največ dela. Poleti in pozimi.
Kako so lahko turisti tako močno zavedeni? Kaj jim res nihče ne pove, da pot od slapa Savica čez Komarčo do Triglavskih jezer pač ni družinski izlet v športnih copatih?
Prelaz Pordoi v italijanskih Dolomitih pod Unescovo zaščito, ki povezuje Arabbo in Canazei, leži na nadmorski višini 2239 metrov in se nanj seveda pripeljemo z avtom. Nad prelazom je čudovita razgledna točka Sass Pordoi, ki ponuja zares enkratne razglede na vse strani neba. Leži na nadmorski višini 2950 metrov in tja gor se da priti v supergah, kratkih hlačah in majici. Čisto enostavno in res vsakomur dostopno. Črno jezero, do katerega vodi pot od slapa Savica čez Komarčo, leži na nadmorski višini 1319 metrov, toliko kot je ob vznožju (!) prej omenjenega prelaza Pordoi. Koča pri Triglavskih jezerih je na nadmorski višini 1685 metrov, kar je toliko, kot bi bili v Dolomitih, ko bi stopili iz apartmaja, na pol poti iz Arabbe do Pordoia. Kredarica je na višini 2515 metrov nad morjem (do take višine v Italiji prideš skorajda z avtom), Triglav na 2864, kamor bi te v Dolomitih pripeljala gondola.
A naših 2500 metrov nad morjem ni niti približno enakih italijanskim, avstrijskim, švicarskim 2500 metrom nad morjem. Nekaj bo treba ukreniti, da bo to jasno tudi Belgijcem, Francozom, Nizozemcem in drugim, ki te dni množično romajo po »zmernih, lahko dostopnih pohodniških poteh, na katerih ni treba biti posebej dobro kondicijsko pripravljen«. In ki pohodnika popeljejo prek Prisojnika, Razorja, Triglava … V nekaj dneh.
Ob tovrstnih priložnostih se običajno odpre še tema o brezplačnih reševanjih in o tem, kako je to na tak način urejeno le pri nas in kako bi tisti Francoz v supergah v Švici plačal najmanj slovensko povprečno letno (!) plačo in kako jadralni padalci iz vse Evrope hodijo k nam, ki smo edini, ki jih z dreves spravimo zastonj. Pa pustimo to za drugič. Če bi slovenskemu turizmu uspelo turistom v Sloveniji razložiti, da so naše gore res čudovite, a še zdaleč ne enostavne, bo tudi gorskih reševanj manj. Utopično?
