Pred svojo drugo prisego januarja 2023 je ostal pri stališču iz predvolilnega boja in se distanciral od njihovega vodje Herberta Kickla, češ da ne namerava podpirati stranke, ki je protievropska in ki ne obsoja vojne Rusije proti Ukrajini. Univerzitetni profesor ekonomije, ki je januarja letos dopolnil 80 let, je vnet zagovornik Evropske unije, liberalne demokracije in človekovih pravic, ki vsakič znova svari pred avtoritarnimi tendencami, sovraštvom in antisemitizmom.
Šef svobodnjakov Herbert Kickl, ki je predsednika države lani na pepelnično sredo na zboru svobodnjakov zmerjal s »senilno mumijo v Hofburgu«, si je moral misliti, da mu Van der Bellen ne bo tako zlahka poveril mandata za sestavo vlade. Čeprav je – ne glede na ustavo, ki predsedniku pušča proste roke – doslej vedno obveljalo nepisano pravilo, da ga prejme kandidat stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov.
A Van der Bellen si je pri sosedih že pridobil sloves specialista za »prvič«. Prvič je razrešil ministra neke vlade (takrat notranjega ministra Herberta Kickla), po prvi uspešni nezaupnici vladi (kanclerja Sebastiana Kurza) v drugi republiki je prvič imenoval tehnično vlado, prvič je imenoval kanclerko (Brigitte Bierlein). In prvič je zahteval, da neko ministrstvo izpolni razsodbo vrhovnega sodišča in posreduje dokumente preiskovalnemu parlamentarnemu odboru. Kljub temu odločitve, da prvič mandata za sestavo vlade ne poveri stranki, ki je zmagala na volitvah, ni sprejel zlahka. Mesece dolgo se je pripravljal nanjo, kljuko rdečih vrat pred njegovo pisarno so si podajali številni staroste ustavnega sodišča in strokovnjaki ustavnega prava. Za Avstrijo je seveda pomembno, da predsednikova odločitev »zdrži«, toda tisto, na kar bi morali biti pozorni številni predsedniki evropskih držav v podobni situaciji, je, kako jo je utemeljil.
Van der Bellen jim je namreč dal v roke argumente zdrave pameti, zakaj je treba v svetu, kjer se krepijo skrajne stranke, populizem in manipulacija volilcev, kjer s podpihovanjem strahov, nestrpnosti, sovraštva razkoljejo družbo brez kakršnega koli pomisleka o etiki in morali, tudi volilne izide razumeti drugače. Ljudstvo, suveren, na katerega se ves čas sklicuje Kickl, ki se je že vnaprej oklical za ljudskega kanclerja, je namreč precej več kot slaba tretjina volilnih upravičencev, ki so glasovali zanj. Ni niti večina volilnega telesa, dve tretjini volilnih upravičencev sta glasovali za druge stranke, številni med njimi so odšli na volišče, ker Kickla in svobodnjakov nočejo na čelu države.
»Za Avstrijo, njeno demokracijo, toda v prvi vrsti za ljudi, ki v tej državi živijo, ni pomembno, ali hoče šef ljudske stranke Karel Nehammer nujno postati kancler, kot tudi ne, ali hoče šef socialdemokratov Andreas Babler s svojo stranko spet vladati,« je med komentarje bralcev spletne strani avstrijskega dnevnika Die Presse zapisal eden izmed njih. »Neizmerno bolj pomembno je, da je svobodnjaška stranka, ki goji simpatije do ruskega predsednika Putina in se zgleduje po Orbanovi Madžarski, torej dveh vladajočih, ki jima je demokracija precej tuja, kot kaže, izgubila priložnost, da takšno iliberalno obliko vladavine uveljavi tudi v Avstriji. Neka delujoča demokracija namreč ne sme dopustiti, da se jo pokoplje z njenimi lastnimi liberalnimi orodji, ki jih omogoča edinole takšna oblika vladavine.«
