Težko je z domačega dvorišča z distanco tehtati težo ljubljanskega poletnega festivala, ki se je sinoči uradno zaključil z obiskom Dunajskih filharmonikov pod taktirko Esa-Pekke Salonena in solista pianista Rudolfa Buchbinderja. Zato je morda bolj tehtna opazka italijanskega dirigenta Alfonsa Scarana, ki je na festival konec avgusta pripeljal Tajski filharmonični orkester, ki ga je tamkajšnja vlada izbrala za kulturnega ambasadorja, ga izdatno financirala in poslala na prvo krajšo turnejo v Evropo. Res je bil ponosen, da se je z orkestrom za začetek znašel prav v Ljubljani, na festivalu, ki gosti tako referenčna imena iz sveta glasbe in preostale umetnosti. Zanje bo to menda odlična odskočna deska.
Sploh na letošnjem jubilejnem 70. festivalu so se (mega)zvezdniki kar vrstili: Ana Netrebko, Riccardo Muti, Elīna Garanča, John Malkovich, Plácido Domingo, Lang Lang, Vasilij Petrenko, Londonski kraljevi filharmoniki, Daniel Barenboim, Manfred Honeck, Charles Dutoit. Velika imena pomenijo tudi veliko (logističnih) stroškov in naporov, zahtevajo dobro uigran tim festivalske mašinerije, ki je letos gostila več kot 6000 umetnikov iz 50 različnih držav, predvsem pa veliko denarja. Letošnji festival je stal kar šest milijonov evrov, kar je največ v njegovi zgodovini; vsaj polovico je zagotovila Mestna občina Ljubljana. Z veliko denarja pa se že da kaj narediti.
Ljubljanskemu festivalu bi lahko morda očitali premalo jasen žanrski profil. Za Salzburški poletni festival na primer se ve, da je izrazito osrediščen na klasično glasbo, že več kot sto let pa vsako leto na oder postavi tudi lastno gledališko produkcijo, Slehernika dramatika Huga von Hofmannsthala. Medtem pa se je ljubljanski festival skozi leta profiliral kot festival »za vsakega nekaj« – malo klasike, malo popa, malo muzikalov, malo razstav … A očitno ne gre za programsko nedomišljenost, temveč format, ki v našem lokalnem okolju pač edini zares funkcionira (četudi festival obiskujejo tudi turisti in ciljni obiskovalci iz okoliških držav). Direktor festivala in umetniški vodja Darko Brlek je očitno dobro naštudiral psihološki profil svojih (potencialnih) obiskovalcev, več kot sto raznovrstnih prireditev si je ogledalo okrog 51.000 ljudi.
Sta pa na letošnji festival padli tudi senci. Nastop megazvezdnice mezzosopranistke Ane Netrebko je pospremila peticija Ukrajinske skupnosti Slovenije z naslovom Ni treba Netrebko, ker naj bi umetnica »neposredno podpirala zločinski režim ruskega diktatorja Vladimirja Putina«. Napovedanih transparentov ob njenem koncertu potem pred Cankarjevim domom ni bilo, s soprogom tenoristom Jusifom Ejvazovom sta lahko po nastopu in ob spremstvu varnostnikov mirno sedla v avto in se odpeljala domov na Dunaj.
Druga senca je padla ob (ponovnem) obisku španskega opernega zvezdnika Plácida Dominga. Dolga je že senca, ki se vije za njim zaradi domnevnega spolnega prestopništva, v Ljubljani pa je tokrat nastopil ravno sredi izbruha domače afere okrog Fotopuba. Marsikdo je bil vznemirjen tudi ob vnovičnem obisku švicarskega dirigenta Charlesa Dutoita, kajti sence domnev pri njem se vlečejo vse od izbruha gibanja #MeToo. Kljub temu je Domingo spet očaral s svojo karizmo (tudi kritike), Dutoit pa je orkester Slovenske filharmonije pod svojo taktirko znova pripeljal do odličnosti. Nekajkrat sem se na koncertu morala opomniti, da poslušam »domači« orkester in ne kakšnega vrhunskega iz tujine.
Direktor Brlek se očitno ni pustil zmesti in je bil jasen: na njegovem festivalu gre pozornost izključno umetnosti, kulturi. Torej brez vmešavanja politike, ideologij, vojn, (domnevnih) škandalov – četudi umetnost premišlja te tematike. Dolgim temnim sencam človeške nravi pa naj sodi zakon in ne umetniški vodje, direktorji, družbena omrežja, mediji ali obiskovalci. x
