Kmalu po junijskem uradnem začetku ukrajinske protiofenzive se je izkazalo, da ne napreduje po željah Kijeva in njegovih zaveznic. Tudi zato, ker je Ukrajina izgubila element presenečenja. O protiofenzivi in dobavi težjega, bolj izpopolnjenega in zmogljivejšega zahodnega orožja so javno razpredali vrsto mesecev, Rusija pa je vmes utrdila položaje vzdolž tisoč kilometrov dolge fronte z najmanj tremi obrambnimi linijami jarkov, protitankovskih ovir in rovov ter potem še topništva, bunkerjev in betonskih mitraljeznih gnezd. V ameriškem nevladnem Centru za strateške in mednarodne študije CSIS so ocenili, da so bila to največja obrambna dela v Evropi po drugi svetovni vojni, vse od nemške gotske linije v Italiji, ki je zdržala osem mesecev. Ruske linije je zdaj izredno težko prebiti, in ker ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski noče tvegati z negotovimi množičnimi frontalnimi napadi, ki bi pobrali ogromen krvni davek že tako šibkejši vojski, so poskusi preboja precej lokalizirani in za zdaj brez vidnih uspehov.
Preboja niso dosegli kljub čislanim nemškim tankom leopard 2, ki so jih po mučnih debatah dobavili Ukrajini. Zdaj se zgodba ponavlja v zraku. Kakor se je prižigu zelene luči za dobavo leopardov upirala Nemčija, ker ni hotela biti edina, ki bi takšno orožje domače izdelave poslala v boj z Rusi, in so zato Američani pristavili nekaj abramsov, se je Washington dolgo upiral ideji, da bi Ukrajini poslali bojna letala F-16, od katerih se je nameravala ameriška vojska sicer posloviti v nekaj letih, če se ne bi zapletalo z izdelavo naslednikov. Predsednik Joe Biden je februarja dejal, da zaenkrat izključuje takšno možnost, enako kot se je tudi večina drugih zaveznic branila pošiljanja bojnih letal Ukrajini in prestopanja še ene rdeče črte. Ta korak je potem Bela hiša deloma storila maja z odobritvijo urjenja ukrajinskih pilotov, pred kratkim pa dokončno, ko je prižgala zeleno luč Danski in Nizozemski, da prva letala F-16 pošljeta Ukrajini. To pa se bo zgodilo šele, ko bo urjenje pilotov ter mehanikov in vseh nujnih spremljevalnih ekip končano. Danska naj bi prvih šest letal tako poslala nekje ob prelomu leta, če bo vse potekalo po načrtih. Se pa ti zdijo zelo optimistični glede na ocene strokovnjakov in bivših pilotov, ki pravijo, da je privajanje pilotov na povsem drugačen tip bojnih letal lahko še težje od učenja začetnikov, predvsem pa precej bolj zahtevno od urjenja tankovskih enot.
Napredovanje vojske brez prave pomoči iz zraka je bistveno težje, zato bodo ukrajinskim silam letala v praktično in tudi motivacijsko pomoč z napadi na rusko zaledje in z omejevanjem ruske prevlade v zraku. Vprašanje pa je, kdaj in v kolikšni meri. Tudi zaradi omenjene časovnice in ruske obrambe je težko pričakovati, da bi F-16 kar tako nagnili jeziček na fronti na ukrajinsko stran. Zgodba z njimi bolj kaže na domnevo, da bo vojna trajala še precej dolgo, le da se bo bolj kot doslej preselila tudi na nebo.
Odločitev Danske in Nizozemske, ZDA in držav, ki bodo sledile, gre zato razumeti tudi ali predvsem politično – kot izraz nadaljnje (vojaške) podpore Ukrajini, po potrebi na dolgi rok in z novimi oblikami orožja, denimo švedskimi letali gripen. Obenem se ukrajinska vojska na tak način tudi pri letalstvu odmika od sovjetske oborožitve in v praksi postopno sprejema zahodne oborožitvene standarde – s tem pa tudi izpolnjuje eno od postavk akcijskega načrta za članstvo v Natu. Ta je bil v preteklosti obvezen korak vsake države kandidatke na poti v zavezništvo, Ukrajini pa so na julijskem vrhu dovolili, da ga preskoči.
