Osramotil je Izraelu sovražni režim v Teheranu, ki Haniji ni bil zmožen zagotoviti ustrezne varnosti, ter s tem odprl celo vprašanje, ali je predsednik Irana Ebrahim Raisi maja res umrl zaradi helikopterske nesreče ali pa je zadaj še kaj več. Hanija je bil v ponedeljek v parlamentu na prisegi Raisijevega naslednika Masuda Pezeškiana in bil je zvezda, poslanci so se gnetli okoli njega za skupno fotografijo, pred kamerami ga je sprejel vrhovni vodja Ali Hamenej. Njegova smrt samo nekaj ur kasneje je za režim klofuta, ob kateri se bo težko zadržal, da se ne odzove. Pezeškianu, ki velja za reformista in bojda naklonjenega mednarodnemu dialogu ter oživitvi jedrskega sporazuma, ki mu Izrael odločno nasprotuje, pa so z ubojem Hanije tozadevno zdaj takoj zvezane roke.
Smrt Hanije postavlja tudi velik vprašaj nad pogajanja o premirju v Gazi, ki potekajo pod okriljem Katarja. Bil je glavni Hamasov pogajalec, vez tudi do drugih skupin. In kako naj potekajo pogajanja, če je eden od pogajalcev ubit, so se včeraj spraševali v Katarju, kjer je Hanija živel in kjer ne bodo imeli pretirane vzpodbude za skorajšnje nadaljevanje pogovorov. Pa še v Hamasu je zazevala vodstvena luknja. Kdo jo bo zapolnil, še ni jasno, ker izrazitega naslednika ni, ni pa izključeno, da ne bo radikalnejši od Hanije, s čimer bi krivda za neuspešna pogajanja v prihodnje bolj padala na Hamas. Netanjahu trajnemu premirju ni bil nikoli zares naklonjen. Njegova vizija je, da ne bo miru, dokler Hamas ne bo uničen, čeprav izraelska vojska opozarja, da to ni mogoče, tudi če ubijejo preostale aktualne vodje, ki se skrivajo v Gazi. Da bi smrt Hanije prestrašila Hamas, ki ima v rokah še vedno 72 živih izraelskih talcev, in ga prisilila v veliko popuščanje, pa ni pričakovati, saj tako ni bilo niti ob prejšnjih napadih.
Izrael je z ubojem Hanije uresničil, kar je napovedal takoj po napadih 7. oktobra: da so zanj vsi člani Hamasa legitimne tarče, ne glede na to, kje se nahajajo. Prav to slednje je v skoraj desetih mesecih vojne dokazal z napadi v Siriji, Iranu, nekajkrat v Libanonu, nazadnje v torek z napadom v Bejrutu, sicer na vojaškega poveljnika Hezbolaha. Vsak tak napad zase je dvignil temperaturo v regiji. Ko je v začetku aprila Izrael raketiral iranski konzulat v Damasku, je Teheran odgovoril z več kot tristo raketami in droni, kar je bil sploh prvi iranski napad na izraelsko ozemlje in največji napad z brezpilotniki v zgodovini. Pred napadom in po njem so potekala, ne prvič, velika mednarodna prizadevanja, da bi bil odgovor dovolj zadržan, da se prepreči drvenje v večjo regionalno vojno.
Včeraj je napočil čas za še ene tovrstne napore. Iran bo skoraj gotovo nekako odgovoril in potem najbrž spet Izrael, vmes pa se bodo iskale nianse, da razmere ne uidejo nadzoru. Vsi izjavljajo, da si velike vojne ne želijo, vendar se z vsakim napadom povečuje možnost začetka nepovratne verižne reakcije v eksplozivni regiji, kjer bi bilo premirje v Gazi najboljši recept za umiritev razmer, vendar je zdaj oddaljeno še bolj, kot je bilo.
