Julija in avgusta hodi po vsem svetu, ne samo po Sloveniji, največ turistov. Tako je v Benetkah, Barceloni, Parizu, na plažah hrvaškega, grškega in celo slovenskega morja. Tako je že nekaj let tudi v Ljubljani. Turbo turizem se pri nas zažira predvsem v staro mestno jedro, kjer je turistov že nekaj let veliko več kot domačinov. Strokovnjaki ravno v avgustovskih časih, drugače pa ne toliko, opozarjajo, da so lastniki lokalov v Stari Ljubljani s svojimi gostinskimi površinami, se pravi mizami in stoli, zaprli javni prostor, ki ga Ljubljančani zaradi tega ne morejo uporabljati. Če ob Ljubljanici in na Prešernovem trgu ne bi bilo toliko gostinskih lokalov, bi bilo naše življenje lepše in kakovostnejše, menijo.
Ne bi se ravno želeli spominjati, kako je bilo v Stari Ljubljani pred nekaj desetletji, ko je bila pusta in prazna. V redkih lokalih je bilo malo gostov. In potem so ta prazen prostor počasi začeli zapolnjevati različni turisti, od tistih, ki so si lahko privoščili komaj kakšno porcijo pomfrita, do tistih, ki jim je bilo pri nas tako všeč, da so si v Ljubljani kupili stanovanje. Kritiki postavitve miz in stolov v Stari Ljubljani ne smejo pozabiti, da je za Ljubljančane veliko večji problem kot avgustovska gneča to, da zaradi takšnih »turistov« mnogi ne morejo več dobiti normalnega stanovanja.
Mimogrede, ko govorimo o nakupih stanovanj, o airbnbju in podobnih okupacijah glavnega mesta, se je treba spomniti, da je zdaj že zelo sredinska stranka Levica pred volitvami obljubljala rešitev teh težav. Ponujali so tudi rešitve preobremenjenosti glavnega mesta s turisti, pa tudi rešitve stanovanjskih težav, povezanih s turizmom, čeprav ne samo s turizmom. Od njih smo, glede na velike besede in obljube, pričakovali najmanj prepoved delovanja airbnbjev, tudi to so omenjali, a se zaenkrat težav, ki jih prinaša turizem v Ljubljani, še niso uspeli lotiti. Kot se prav zares še niso lotili nobene velike težave, povezane z bivanjem v našem največjem mestu.
Če se vrnemo k preobremenjenosti javnih površin v Stari Ljubljani, je treba reči tudi to, da bomo domačini in Slovenci že zdržali ta mesec ali dva okupacije, ki sicer bolj ali manj traja le nekaj ur na dan. Celo iz Ljubljane se nam zaradi tega ne bo treba izseliti, konec koncev je več 90 odstotkov mesta praznega, brez turistov. Bolj kot gneča so velika težava cene, ki jih lahko diktirajo gostinci. Cene in pogoji. Težava nastane, ko so slovenski gostje podrejeni, ne samo zato, ker večine storitev skoraj ne morejo več plačati, temveč tudi zato, ker gostinci, kako kratkoročno, raje vidijo tuje goste kot domačine.
Cene v gostinskih lokalih v Ljubljani so podobno kot stanovanja bistveno večja težava kot mize in stoli na bregu Ljubljanice. Že davno smo presegli italijanske cenike, marsikje že za 100 odstotkov. V Ljubljani in še nekaterih turističnih centrih se spogledujejo s cenami treh, štirih najdražjih mest na svetu in s cenami najelitnejših delov hrvaške obale. Gostje iz tujine, ki so za dopust seveda prihranili nekaj denarja, to lahko plačujejo, je pa vprašanje, kako naj takšne cene plačuje štiričlanska ljubljanska družina, ki mora ob tem hraniti še za najemnino, ki se je dvignila v nebo, ker je njena konkurenca cena airbnbja.
Postavitve miz in stolov v Stari Ljubljani so še najmanjši problem ljubljanskih občanov. Je pa seveda lažje za vse naše tegobe obtožiti pomanjkanje javnih površin kot začeti z regulacijo cen, najemnin in airbnbjev. In takšne stvari lahko regulira država. Konec koncev vsi vemo, katera stranka si je izmislila, da morajo biti ob nedeljah zaprte vse trgovine s kruhom in mlekom, medtem ko so po zakonu lahko odprte turbo turistične trgovine s spominki.
