Za ljudi, ki izgubijo zdravnika, najbližje ambulante za neopredeljene paciente niso več povsem samoumevna možnost. V Ljubljani sta dve od tovrstnih ambulant, ki so jih začeli v zdravstvenih domovih odpirati na začetku leta, zaradi zasedenosti že prenehali opredeljevati. Bolnike, ki so pred izgubo zdravnika obiskovali šišensko enoto tamkajšnjega zdravstvenega doma, oskrbijo, a jih ne »vpišejo«. Kar vodi v nove delitve med že tako prikrajšanimi prebivalci.
Ambulante za neopredeljene paciente so kratkoročna rešitev, je še januarja zatrjeval takratni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Vsak pacient, ki pride v takšno ambulanto, mora dobiti popolnoma enako storitev, kot bi jo pri svojem osebnem izbranem zdravniku, je utemeljeval omejitve pri zaposlovanju v teh ambulantah. Da bodo kljub dokaj visokemu plačilu nekateri zdravstveni domovi le stežka našli dovolj osebja za takšno dodatno delo, je bilo jasno, še preden so ambulante za neopredeljene odprle vrata. Ko so začele sprejemati prve paciente, se je kaj hitro pokazalo tudi, da so za prebivalce s kompleksnejšimi zdravstvenimi težavami le slaba tolažba. Osebnega zdravnika so v osnovnem zdravstvu nekoč uvajali prav zaradi očitnih prednosti oskrbe, pri kateri posameznika spremlja isti specialist.
Devet mesecev po zagotovilih nekdanjega ministra je očitno tudi, da zagate pri vzpostavljanju sistematične oskrbe za ljudi brez zdravnika niso bile le naporen začetek. Namesto prvotno predvidenih devetnajstih v Ljubljani deluje deset ambulant za neopredeljene paciente, njihovi ordinacijski časi pa prebivalcem ne zagotavljajo enake dostopnosti, kot jo običajne ambulante družinske medicine. Tudi v tem primeru je posameznik brez zdravnika prikrajšan na več koncih.
V Gibanju Svoboda, SD in Levici so se s koalicijsko pogodbo zavezali k spremembam, ki bi odpravile razloge za obstoj pro bono ambulant. O univerzalnem dostopu do zdravstvene oskrbe, s katero bi dejansko postale odveč, ni danes ne duha ne sluha. Obenem se je z ambulantami za neopredeljene delitev bolnikov na bolje in slabše oskrbljene kategorije še trdneje usidrala v slovensko zdravstvo. Če se bodo oblasti držale obstoječe interventne zakonodaje, bodo smele delovati le do konca prihodnjega leta oziroma do konca leta 2025, če bi se odločili za dve podaljšanji. Kar pomeni, da bi morali že zdavnaj uvajati boljše in dolgoročnejše rešitve. Namesto tega se je delež ambulant, v katerih se je še mogoče vpisati, letos še zmanjševal in je trenutno nekje pri desetini. V ljubljanskem primeru se je pokazalo, da se lahko podobno zgodi tudi z najbolj obiskanimi ambulantami za neopredeljene paciente.
Prag, ki omogoča odslavljanje dodatnih pacientov, je v osnovnem zdravstvu leta 2019 znižala vlada Marjana Šarca. Varovalke, s katerimi bi po takratnih zagotovilih v Sloveniji ohranjali možnost izbire zdravnika, so se izkazale za povsem neučinkovite. Kljub temu so se vlade – najprej Šarčeva, kasneje Janševa in nazadnje še Golobova – izogibale poseganju v omenjeno ureditev. Tudi Valentina Prevolnik Rupel se na vprašanja poslancev, na katera je odgovarjala pred imenovanjem na položaj ministrice za zdravje, ni odzvala z nedvoumnim odgovorom o prihodnji meji odklanjanja.
Urejanje položaja neopredeljenih pacientov je nova ministrica sicer izpostavila kot eno od svojih prioritet. Valentina Prevolnik Rupel je ocenila, da gre pri tem tudi za problem definicije in da je pomemben dostop državljana do obravnave. Opredeljevanje dodatnih pacientov si za zdaj obeta od prihodnjih učnih ambulant, v katerih bodo delali specializanti. Tudi v tem primeru je vprašanj več kot odgovorov. Erozija, ob kateri se prebivalci ob zdravnikovi upokojitvi mimogrede znajdejo med tretjerazrednimi bolniki, se medtem nezadržno nadaljuje.
