Ne, nov nakup patrij pač ne more biti popravni izpit prvega. Prvi nakup je antiteza tega, kako je treba peljati postopke nabav. Pa tudi antiteza tega, kako bi morala delovati pravna država. Pri nas in še kje. Rdečega vina z bele srajce pač ne spereš. Takratno zastaranje primera pri nas je bil najslabši možen epilog korupcijske kalvarije, saj je zadeva postala poligon za politični populizem. Potencialni drugi nakup patrij je zato že v izhodišču lahko le projekt z izrazito vprašljivim hepiendom. Glede na predzgodbo bi namreč moral biti ta novi nakup tako rekoč diametralno nasprotje prvega nakupa. Učbeniški primer dobre prakse.
Nekateri opozarjajo, da ni pošteno soditi novega nakupa na podlagi starega, a bodimo politično realni: govorimo o nakupu 106 oklepnikov za predvidenih 695 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Za vozila, o katerih na tej točki vemo bore malo. Pri čemer nas ministrstvo za obrambo prepričuje, da bo tokrat vse drugače, ker kupujemo po sistemu vlada vladi. A če bi kupovali kako drugače, pa tudi danes ne bi zmogli brez podkupovanj mednarodnih razsežnosti? Ali morda zakonodaja pri javnih naročilih ni dovolj jasna? No, saj razpisi ministrstvu za obrambo res ne grejo od rok. Spomnimo, kako je zdaj bivši minister Marjan Šarec lani poslancem v parlamentu ob duhovičenju zanikal vsakršne nepravilnosti pri razpisu za vojaški resničnostni šov.
Vemo, kako se je to končalo: »Na ministrstvu za obrambo si bomo vzeli nekaj časa za razmislek o ponovitvi javnega naročila za produkcijo dokumentarne realistične serije pod spremenjenimi pogoji,« so javili nekaj dni po Šarčevem nastopu v DZ. In tem ljudem, ki ne znajo izpeljati nekajmilijonskega nakupa, naj bi zdaj zaupali na besedo, da bo pri večstomilijonskem nakupu vse čisto kot solza? Da vnovične prisotnosti državnega sekretarja Damirja Črnčeca, ki je v času prve Janševe vlade kot vodja obveščevalno-varnostne službe takratnemu ministru Karlu Erjavcu zagotavljal, da s poslom s finskim podjetjem ni nič narobe, ne omenjamo.
Ministrstvo sicer v odgovorih na novinarska vprašanja izrazito zmanjšuje vlogo ministra in državnih sekretarjev pri nakupu, češ da je usklajevanje vseh projektnih aktivnosti izključno pristojnost projektne skupine. Kako, prosim? Ali ni bilo pri nakupu sodne stavbe na Litijski narobe prav to, da se je ministrica premalo ukvarjala z nakupom? V Sloveniji si očitno lahko vsak nabavno proceduro interpretira po svoje. Kakor tudi, kaj bodo razkrili in česa ne. Medtem ko na ministrstvu v imenu »tajnosti« na primer uradno ne povejo, ali so že izločili katerega od preostalih ponudnikov, je premier, kot rečeno, javno že razglasil Fince kot najverjetnejšo izbiro. Celo koalicija je novico izvedela iz medijev.
Takšno arbitrarnost je težko razumeti in upamo lahko, da je je bilo v postopkih čim manj. Da ne bo iz Finske v Slovenijo znova priletel kakšen dokumentarec. To bi bilo sila neprijetno tudi za naše vojake, ki še kako čutijo posledice slabih političnih potez in ki jih je kljub ambicioznim načrtom modernizacije vojske še naprej bistveno premalo. Marsikateri vojak po več let dela 250 ur na mesec. Človek se zato vpraša, kdo in na račun koliko dodatnih ur že tako preobremenjenih drugih pripadnikov SV bo vozil nove oklepnike? Na ministrstvu kljub temu »ne dvomijo«, da bodo usposobili dovolj ljudi za oklepnike. Hvalijo se celo z novimi prihodi v SV v zadnjem letu, pozabijo pa pri tem omeniti odhode, upokojitve in podatek, da se je število navadnih vojakov od lani celo zmanjšalo. V imenu transparentnosti.
