Za primerjavo: ruska vohuna, »ilegalca«, ki ju je Putin ob prihodu v domovino pričakal s šopkom rož in sta v Sloveniji od leta 2017 delovala pod krinko argentinskih državljanov, sta bila zaradi vohunstva in overitve lažne vsebine obsojena na leto in sedem mesecev zapora (in prav tako na izgon iz države).
Po populističnem dvigu kazni za tihotapljenje migrantov iz leta 2020, ki je podvojil višino zagroženih kazni in najvišje dvignil celo tja do višine kazni za uboj, skupinsko posilstvo in najhujše oblike preprodaje prepovedanih drog, je vedno bolj jasno, da dvig kazni ni zmanjšal motiviranosti združb, ki služijo s tihotapljenjem ljudi čez mejo, niti samega števila nelegalnih prehodov meje. Lani se je število nedovoljenih vstopov v državo celo izrazito povečalo (na več kot 60.000), povečuje pa se tudi število odkritih tihotapcev. Do 7. avgusta letos so policisti obravnavali 314 primerov tihotapljenja ljudi, kar je bistveno več kot v enakem obdobju lani (201).
Med letos aretiranimi tihotapci so bili v izraziti večini tujci – predvsem Ukrajinci, Romuni, Gruzinci, Turki in Poljaki –, kar pomeni, da praktično vsi zaradi begosumnosti končajo v priporu, posledica povečane represije pa se zato že nekaj časa odraža v rekordno (pre)natrpanih zaporih in še dodatno obremenjenih kazenskih oddelkih sodišč, ki morajo priporne zadeve obravnavati prednostno. V Ljubljani so pri procesiranju tihotapcev okrožnim sodnikom na pomoč morali priskočiti kolegi z okrajnega sodišča.
Drastično zvišanje zagroženih kazni za tihotapljenje migrantov je zato učbeniški primer politične nespameti, čeprav je Dejan Kaloh iz SDS ob sprejemanju sporne novele zadovoljen ugotavljal, da je dvig zagrožene kazni »zelo pomemben signal kriminalcem«. Tudi v NSi so bili tedaj prepričani, da bodo višje kazni »zmanjšale motiviranost« tihotapcev, v DeSUS pa so v zakonski spremembi videli jasno sporočilo potencialnim tihotapcem, da se »iskanje nezakonitih poti ter prevažanje preko naših meja ne izplača«.
Škoda le, da tuji tihotapci migrantov ne gledajo tretjega programa TV Slovenija in ne berejo zapisnikov sej slovenskega državnega zbora, saj so očitno spregledali vsa ta sporočila in signale, ki naj bi jim vzeli motivacijo.
Kriminološka stroka nad nesmiselnostjo in neučinkovitostjo populističnega dviga kazni po drugi strani ni presenečena. Odvračalno funkcijo ima namreč že sama inkriminacija določenega ravnanja, intenzivnost kaznovanja pa ima nato že precej manjši vpliv.
Kljub temu da se je dvig zagroženih kazni izkazal za povsem zgrešenega, ustreznejše zakonske rešitve za zdaj še ni na obzorju. Aktualna pravosodna ministrica je sicer že ob svoji predstavitvi v državnem zboru napovedala, da na ministrstvu obravnavajo pobude, ki bi znižale najnižje zagrožene kazni v okviru, ki bi še vedno omogočil stranski ukrep izgona tujca iz države, za kar bo seveda ponovno treba novelirati kazenski zakonik. Toda prav zaradi populistične narave dviga kazni iskanje primernejših rešitev bržkone ne bo enostavno. Vprašanje migracij je eno izmed ključnih področij za nabiranje političnih točk aktualne opozicije, paradiranje ob meji in prižiganje kresov pa nista tuja niti delu koalicije.
