Kje so dokončne meje Evropske unije, ostaja vprašanje, o katerem se bodo pogledi razhajali še leta. Balkanska širitev nikoli ni bila vprašljiva, pa naj bo pot tamkajšnjih držav še tako posuta s številnimi ovirami pri izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa kandidatke, nato pogajalskega statusa in nazadnje še polnopravnega članstva. Bolj vprašljivo je bilo, ali se bo Evropska unija širila onkraj Balkana. Tudi ta dilema je od lanskega junija, ko sta status kandidatke dobili Ukrajina in Moldavija, odpravljena.
Potem ko je pogojni status bodoče kandidatke včeraj dobila še Gruzija, je jasno, da se širitev Unije ne bo ustavila niti pri tej kavkaški državi. Slej ko prej se utegne evropska perspektiva odpreti tudi za Armenijo, ob ustreznih političnih premikih in dejanskem interesu pa bi v daljni prihodnosti verjetno lahko postala znova aktualna tudi v Turčiji ter za povrh še v Belorusiji. Le tako bo Evropska unija nekoč dejansko postala celota.
S pogledi v daljno prihodnost se ob včerajšnji predstavitvi širitvenih priporočil evropske komisije še ni operiralo. Kajti pogled za močnejšo Evropsko unijo z navezavo balkanske šesterice in dveh držav iz evropskega vzhodnega partnerstva je bil najprej usmerjen v Michelovo »urbi et orbi« letnico širitve – 2030. Zaostrena geopolitična situacija, ko se multipolarni svet pospešeno preoblikuje na pogoriščih dveh vojn, je močno naklonjena opuščanju predsodkov in premagovanju širitvene utrujenosti na strani članic Evropske unije. Tudi na strani kandidatk za članstvo politične elite, če res želijo ohraniti državo in prebivalstvo, ne bi smele zaspati na ovelih lovorikah dolgoletnega statusa kandidatke. Pospešitev prevzemanja evropske zakonodaje in spoštovanje temeljev vladavine prava bi morala biti na dnevnem redu od Sarajeva do Tirane. Pa nista.
Najbolj eklatanten primer zagnanosti za reforme, a stopicanja na mestu, je Bosna in Hercegovina. Da tamkajšnje notranjepolitične razprtije z Dodikovo vedno znova grozečo secesijo, ki naj bi jo po sanjah banjaluškega vožda bilo pripravljeno podpreti okoli petnajst držav, ogrožajo evropsko perspektivo BiH, čivkajo že vrabci. Ko je BiH pred meseci dobila status kandidatke, ji je bila naslednja faza, začetek pogajanj, obljubljena pod pogojem, da razreši še ključne prioritete prilagajanja državnega pravnega reda evropskemu. Nekaj zakonov je trem narodom dveh entitet celo uspelo sprejeti, še zdaleč pa ne celotnega svežnja. A ker je evropska komisija ob sicer vse večjem posluhu zaradi aktualnih geopolitičnih razmer še vedno tehnokratski tiger, letvice napredka BiH do pogajalskega statusa, ki jo je sama postavila, včeraj ni mogla niti ni smela preskočiti.
In tako je tudi prav, iz dveh razlogov. Prvič, s tem ni izpustila iz rok še enega zadnjih korenčkov za multietnično državo, za katero si želi, da bi vsi govorili z istim glasom političnih reform zaradi članstva v Evropski uniji. In drugič, z zavrnitvijo takojšnjega pogajalskega statusa BiH je ohranila še nekaj verodostojnosti v evropskem širitvenem procesu. Ta je zaradi hitrega, sprva povsem politično pogojenega napredovanja Ukrajine in Moldavije pristal na slabem glasu dvojnih meril. Z Balkana se je upravičeno opominjalo, da Kijev in Kišinjev prehitevata v širitvenem procesu zgolj zaradi vojne vihre. Toda včeraj so bili med »zgodovinskim slavjem EU« Sarajevo, Kijev in Kišinjev postavljeni pred realnost. Bližnjic v pristopnem procesu ni več.
Očitkov prehitevanja po desnem širitvenem pasu bo po decembrski zeleni luči evropskih voditeljev za pogojni začetek pogajanj Ukrajine, Moldavije ter BiH verjetno konec. Kajti takrat bodo vse kandidatke – razen Kosova, ki tega statusa sploh še nima – na istem. O njihovi pridružitvi bosta odločala izpolnjevanje kriterijev ter medsebojno reševanje odprtih vprašanj. Tako vsaj govori teorija. Toda politika je to teorijo v širitvenem procesu že večkrat postavila na glavo.
