Z včerajšnjim iztekom Frankfurtskega knjižnega sejma in predajo naziva častne gostje Italiji se je za Slovenijo (vsaj formalno) sklenil »projekt Frankfurt«, največja mednarodna predstavitev slovenske literature in sploh kulture od nastanka samostojne države. Nedvomno lahko rečemo, da je bil nastop uspešen ter celo nepričakovano odmeven – nekoliko zaradi premišljeno zasnovanega, natančno izpeljanega programa, vsaj delno pa tudi zavoljo naklonjenega spleta okoliščin, ki pa je bil vendarle hkrati posledica predhodnih odločitev, denimo izbire vselej provokativnega Slavoja Žižka za enega od govorcev na odprtju.

Velja omeniti, da Slovenija vsaj v osnovi ni imela ugodnega izhodišča – ob dodelitvi naslova častne gostje se je namreč od »dežele pesnikov« implicitno pričakovalo, da bo poskrbela za promocijo poezije, zvrsti, ki ji je v poslovno usmerjenem okviru sejma vse težje najti primeren prostor, kaj šele širši odmev. Ali povedano drugače, majhna država z dokaj neznano literarno produkcijo bi morala možnost za izboljšanje svoje globalne prepoznavnosti »plačati« tako, da se poda po kostanj v žerjavico; toda to, da na osrednjem trgu glavnega mesta stoji kip pesnika, ne pa kakšnega generala, zveni lepo v slovesnih govorih, avtorskih pravic pa ne prodaja. No, oblikovalci slovenske predstavitve so se, sploh po tistem, ko je programsko ekipo okrepil prekaljeni Miha Kovač, nehvaležne naloge lotili domiselno: poeziji so pridružili še eno »butično zvrst«, filozofijo, v kateri prav tako nismo brez adutov, oba vsebinska poudarka pa – navkljub njuni komercialni obrobnosti – čvrsto vpeli v celovit poziv k prepoznavanju pomena poglobljenega branja zahtevnejših besedil za razvoj kritičnega razmišljanja, kot ga je teden dni pred sejmom začrtal Ljubljanski manifest. Ta je bil izdatne mednarodne pozornosti deležen tudi zato, ker je onkraj »umetniških tem« učinkovito naslovil nekatere ključne zagate ne le založništva, temveč celotne sodobne družbe – od upadanja knjižnih naklad in drugačnih bralnih navad v digitalni dobi do izzivov umetne inteligence ali krize demokracije.

Kakšen bo končni iztržek zanimanja, ki ga je na sejmu vzbudila Slovenija, bo seveda mogoče natančneje ovrednotiti šele čez nekaj let. Jasno pa je, da bo nadaljevanje obetavne zgodbe v bistveni meri odvisno tudi od tega, kako bo slovenska kulturna politika (in ne zgolj domača založniška industrija) znala izrabiti vse poti, ki so se odprle v preteklih dneh.