Enako, ampak drugače. Ta najpogosteje izrečen stavek azijskih tržnic, s katerim trgovci dajo vedeti, da so proizvodi v njihovi ponudbi zelo podobni originalnim tržnim znamkam, bi tokrat lahko veljal tudi za dvanajsto srečanje voditeljev pobude Brdo-Brioni. Glavne gonilne sile pobude, nekdanjega slovenskega predsednika Boruta Pahorja, ni več med snovalci politike na Balkanu. Potem ko se v zadnjem letu trenutne sestave evropske komisije ne obeta kakšna služba posrednika v njemu najbližji regiji, bo o njej očitno zgolj še razpravljal na prostem trgu vplivnih govorcev. V njegove čevlje pobude, s katero je po selitvi s premierskega na predsedniški položaj ohranil mednarodno vidnost, vstopa Nataša Pirc Musar z manj osebnimi, a zato nič manj državniškimi ambicijami za Zahodni Balkan.
Pahor ji je zapustil delujočo iniciativo, ki sicer zgolj z enkratnim letnim srečanjem petih predsednikov in tria predsedstva BiH vzbuja upravičeno vprašanje, kakšen je smisel takšnih srečanj, ko pa teža oblasti in uresničevanja zavez v regiji leži večinoma na predsednikih vlad. Pa vendar prav pobude Brdo-Brioni ni dajati v nič. Žal je v regiji cikličnega vrtenja spirale napetosti in globoko zakoreninjenih vojnih travm še naprej lahko eden tistih forumov dialoga, kjer se veliki premiki ne dosegajo, lahko pa prispevajo k večjemu razumevanju med narodi Zahodnega Balkana. In da tega razumevanja še veliko manjka na najvišji ravni, ne dokazujejo zgolj nedavni nastopi premierjev regije na Blejskem strateškem forumu, temveč tudi vsakoletno spraševanje, ali bo zaradi te ali one dikcije v sklepni deklaraciji vrha Brdo-Brioni podpora zanjo sploh možna, ker se nerazumevanja in napetosti v regiji niti približno ne zmanjšujejo enakomerno.
Nataša Pirc Musar danes v gosteh pri severnomakedonskem predsedniku Stevu Pendarovskem začenja svojo multilateralno balkansko zgodbo. S pripravljalnimi sestanki za srečanja po balkanskih prestolnicah, sprejemanjem gostov v Ljubljani in nastopi na drugih diplomatskih srečanjih je že razkrila, da ostaja trdno zavezana slovenski premisi zunanje politike za čimprejšnjo vključitev Zahodnega Balkana v EU. Z zavezo Charlesa Michela, da morajo biti članice EU in kandidatke pripravljene na širitev do leta 2030, je balkanska zgodba dobila okvirno letnico, ki je največji možen približek datumskega korenčka za reformne procese v Uniji. To pa je tudi vse. Za regijo, ki se je navadila praznih obljub in tudi diplomatskega tepeža, ker nekaj političnih klik želi bodisi zaradi recidivov nacionalizma in ekonomskih interesov ozkih krogov bodisi zaradi vztrajanja pri vzorcih poveličevanja narodnih herojev, krivih vojnih zločinov, ohraniti status quo večne čakalnice na članstvo v Uniji, letnica 2030 pomeni premik.
Hkrati ostaja povsem odprto, ali bo korenček ob balkanski šesterici zagrabila tudi evropska sedemindvajseterica. Na Balkanu bi ga morali zagrabiti predvsem prebivalci in od spodaj navzgor ustvariti pritisk na politične elite, torej na tiste, ki politično mešetarijo v kalnem, zaradi česar se je v zadnjih desetletjih iz regije odselilo na milijone ljudi, tudi mladih, na katerih pregovorno stoji svet. Iz tega zornega kota je izbira tem letošnjega vrha Brdo-Brioni – beg možganov in podnebne spremembe – še kako umestna. Seveda premik k navidezno »mehkejšim temam« medsebojnega sodelovanja pomeni odmik od Pahorjeve dolgoletne želje, da bi z malimi diplomatskimi koraki sklepnih deklaracij o težkih političnih temah prispeval k zbliževanju držav v regiji. Toda v obdobju, ko je generalni sekretar OZN Guterres po najtoplejšem poletju v zgodovini človeštva dogajanje opisal kot »zlom podnebja«, beg možganov pa za demokratične države in gospodarsko prihodnost držav pomeni nekakšen »zlom prihodnosti«, teme tokratnega vrha Brdo-Brioni lahko prinesejo tudi malce več medsebojnega razumevanja pri najbolj življenjskih vprašanjih ta čas.
