Teden dni se zahodne in bližnjevzhodne države spopadajo z novo evakuacijsko misijo v še eni državi, ki se je zaradi notranjih bojev za oblast znašla na robu državljanske vojne. V primerjavi s kaotičnim reševanjem tujih zaposlenih in domačih sodelavcev mednarodnih sil iz Kabula poleti 2021 tokratno reševanje tujcev iz Kartuma mineva precej bolj urejeno. Razlika je bistvena.
Z zlomom tamkajšnjih varnostnih sil po umiku Američanov je Afganistan hitreje padel pod oblast talibanov, kot so pričakovali. Izpod Hindukuša so množično bežali tudi domačini, ki so se bali povračilnih ukrepov novih oblastnikov, saj so za tuje sile, ki so obljubljale demokratični in stabilni Afganistan, delali leta. V Kartumu potencialnih kolaboracionistov, ki bi se morali bati povračila ene ali druge strani, ni. Ko se v boju za oblast v strahu pred uresničevanjem mirovnega dogovora spopadata dva generala, oba pa bi »izgubila« svoj del vpliva na račun miru in stabilnosti v državi, civilno prebivalstvo postane njun ujetnik. Za prebivalstvo pa, ker nima posebnega statusa v očeh držav, ki izvajajo evakuacijske misije, ni prostora na letalih v svobodo. V Čad, Egipt in Južni Sudan se mora odpraviti po kopnem, po precej nevarnejših poteh.
Mednarodna skupnost je v prvih dveh tednih sudanske krize večkrat skušala doseči obdobje prekinitve spopadov, a sta ga strani vedno znova kršili, kot ga tudi sedaj. Tako je vprašanje, kakšni bodo naslednji koraki Afriške unije, ZDA, evropskih držav pa tudi Rusije pri reševanju položaja v tretji največji afriški državi, katere konflikt se utegne, če ne bo prišlo do umiritve, preliti v sosednje države in destabilizirati ves zahodni in osrednji del celine do Afriškega roga. Sedem držav meji na Sudan, vse pa z zaskrbljenostjo za svojo stabilnost pogledujejo proti dogajanju v Kartumu.
Egiptovskega samodržca Fataha Al Sisija skrbi usoda njegovega kolega generala Burhana. V njem je imel regionalnega zaveznika v ostrejšem pristopu do Etiopije, ki je državi v spodnjem toku Nila razhudila z gradnjo jezu na reki, pomembni za namakanje kmetijskih površin in posledično za stabilnost ter prehransko varnost Egipta, ki je zaradi visokih cen žit že tako načeta. Čad se boji nadaljnje destabilizacije s prihodom beguncev, spominjajoč se minulih let, ko so v preteklih konfliktih v Darfurju zdaj v paravojaško milico SRF pretopljeni džandžavidi vdirali na čadsko ozemlje v lovu na begunce.
Interes za stabilizacijo Sudana imajo tudi v ZDA, Evropski uniji in Rusiji. Interes zahoda je predvsem, da se ne bi urni kazalci zavrteli nazaj in premik pri prenosu oblasti na civilno vlado popolnoma ustavil. Destabilizacija Sudana, v katero bi bile posrkane tudi sosednje države, je najbolj črn scenarij, ki se mu želijo izogniti za vsako ceno. Tudi Rusiji destabilizacija Sudana ni v interesu. Kremelj si obeta uresničitev dogovora o postavitvi vojaškega pomorskega oporišča na obalah Rdečega morja, o čemer se je dogovoril s strmoglavljenim diktatorjem Omarjem Al Baširjem, vladajoča vojska pa je letos dogovor potrdila.
Toda po opozorilih Afriške unije nobeden od teh akterjev ne bi smel aktivneje poseči v trenutno dogajanje v Sudanu, saj da bi to namesto stabilizacije lahko imelo še bolj nepredvidljive posledice. Tako zapleten je namreč sudanski položaj spopadajočih se generalov. Očitno bosta morala sama ugotoviti, kdaj je čas, da nehata državo pa tudi regijo še globlje vleči v prepad. Ali bosta do tega dognanja prišla s pomočjo trojice afriških predsedniških posrednikov, južnosudanskega Salve Kiira, kenijskega Williama Ruta in džibutijskega Ismaila Omarja Guelleha, ki sploh še niso pripotovali v državo, ali po posredovanju Savdske Arabije, je manj pomembno. Sudanci si želijo le miru.
