»Kakšne alternative mleku pa imate? Je vaš sojin napitek s sladkorjem ali brez? Ima rižev napitek oznako bio? Kaj pa kokosov, mandljev, ovseni …? Ali lahko, prosim, preverite, kateri od teh vsebuje najmanj kalorij in ogljikovih hidratov?«

S temi vprašanji in še nekaj drugimi modrostmi sta damici za dolge minute okupirali vidno vznemirjenega natakarja, pa tudi vse, ki smo dogajanje nekaj korakov stran spremljali izmučeni, žejni in lačni. »Belo kavo z bio kokosovim napitkom in podaljšano kavo brez mleka. Joj, oprostite, skoraj bi pozabili – še dva tiramisuja!« se je mladenkama končno le uspelo dogovoriti glede postrežbe. Vprašanj, ali je italijanski desert, ki sta ga naročili, pripravljen iz kravjega mleka ali katere druge vrste mleka brez laktoze, z jajci ali brez, belim ali rjavim sladkorjem, seveda ni bilo. Gre vendarle za sladico, za te pa tako ali tako vemo, da so najboljše najbolj kremaste in sladke.

Jasno je, da pri muslimanskih otrocih in njihovih starših, ki iz verskih razlogov ne jedo svinjine, še zdaleč ne gre za kaprice. Rezultati nedavne analize jedilnikov slovenskih osnovnih šol pod okriljem islamske skupnosti v naši državi so mnoge med njimi osupnili. Izkazalo se je, da veliko šol za dopoldansko malico in kosilo ponuja jedi s svinjino, zaradi česar se muslimanski učenci pogosto znajdejo v situaciji, ko je edina rešitev odjava od šolskih obrokov, to pa jih postavlja v neenakopraven položaj in krati njihovo versko svobodo, so sklenili v omenjeni skupnosti. Kot so tam še posebej poudarili, v šolah ob petkih in ob nastopu krščanskega postnega obdobja ponujajo prisotnost ribjih in brezmesnih obrokov, medtem ko jim za prehranske navade, ki temeljijo na verskem izročilu druge največje verske skupnosti v državi, ni mar.

A jim je še kako mar, pojasnjujejo v šolah. Učencem so tam dolžni ponuditi obroke, pripravljene v skladu s smernicami zdravega prehranjevanja, ki jih pripravijo strokovne službe na ministrstvih in v drugih javnih institucijah, in čeprav je v teh jasno zapisano, da oblik prehrane, ki niso medicinsko utemeljene, vzgojno-izobraževalnim zavodom ni treba organizirati, se marsikje vseeno po najboljših močeh trudijo, da učencem zelo redko ponudijo svinjino.

Tudi zaradi izogibanja težavam, a ob razumevanju in spoštovanju tudi krščanskih vernikov, predvsem pa z veliko mero strpnosti na obeh straneh. V vodstvih šol se namreč ob množici drugih težav, v premajhnih kuhinjah, ob hudem pomanjkanju osebja in velikih težavah z dobavitelji hrane soočajo še z zahtevami veganov, zagovornikov obrokov po judovskih načelih, hindujcev, ki prisegajo na obroke brez vsebnosti govedine … Roke preštevilnih ravnateljev so zaradi perečega vprašanja šolske prehrane, ki bi ga morala sistemsko rešiti država, iz dneva v dan bolj zvezane in bodo še bolj.

Izrazit val priseljevanj v našo državo namreč prinaša tudi čedalje več skupin otrok, ki potrebujejo posebne prehranske izbire, ob naraščajočem vpletanju staršev v šolski prostor pa žal tudi čedalje več njihovih kapric. Ko bodo v šolskih kuhinjah stisnjeni v kot še z zahtevami po bio kokosovem mleku in preštevanju kalorij, bodo, tako kot to že počnejo v nekaterih evropskih državah, učencem lakoto krotili le še grižljaji hrane, ki jih bodo s seboj prinesli v plastičnih posodicah. Ali pa jih zaradi naglice svojih prezaposlenih staršev ne bodo in bodo do popoldneva sestradani čakali na odrešitev peka, ki jim bo na poti domov iz šole prodal še zadnjo žemljico. In takrat bo verjetno moral poraz priznati tudi novi šolski minister …