Med prednostnimi nalogami, ki si jih je v trenutnem mandatu zadalo vodstvo ministrstva za kulturo, je bilo že od vsega začetka tudi izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi – kar je tako pravilno kot razumljivo. Po eni strani zato, ker so razmere, v katerih delujejo samostojni kulturni ustvarjalci, samo v zadnjih nekaj letih zaradi zunanjih dejavnikov (pandemija), zmedene kulturne politike in pa okorele sistemske ureditve postale res kritične: podatki kažejo, da skoraj polovica samozaposlenih s svojimi mesečnimi dohodki ne dosega niti minimalne plače; da se je tudi zaradi tega v razmeroma kratkem času za zaposlitev v kakšnem drugem sektorju odločilo na tisoče ljudi, ki so pred tem delali v polju kulture; da izginjajo tako specializirana znanja kakor celotni poklici in da se lahko z umetnostjo vse bolj ukvarjajo le še tisti, ki so bodisi primerno premožni (oziroma jih, če to niso, finančno podpirajo njihovi bližnji) bodisi imajo kakšno drugo službo, kar nas seveda nevarno vrača k amaterstvu, če ne gre ravno za profesorje na umetniških akademijah. In po drugi strani preprosto zato, ker brez samozaposlenih – torej režiserjev, slikarjev, scenografov, skladateljev in še mnogih ustvarjalnih poklicev, ki jih ne najdemo zlahka na seznamu delovnih mest v javnih zavodih ali podjetjih – niti razmeroma dobro razvita mreža javnih kulturnih ustanov, od galerij do gledališč, ne bi imela kaj dosti ponuditi.
Na Maistrovi so se urejanja položaja samozaposlenih v minulih mesecih lotili precej zagnano, tako z majhnimi, a pomembnimi koraki, kakor denimo z dvigom nadomestila za bolniško odsotnost in drugimi ukrepi, kot z napovedjo celovite reforme statusa samozaposlenega, ki naj bi tem kulturnim delavcem v perspektivi zagotovila delovne pogoje in socialne pravice, primerljive s položajem zaposlenih v javnih zavodih. Ob pritoževanju vrste gledaliških ustvarjalcev, da največja nacionalna ustanova na področju kulture zavlačuje z izplačili honorarjev za opravljeno delo, bi morali zato v tamkajšnjih pisarnah zvoniti vsi alarmi; a namesto teh se je očitno slišalo zgolj klikanje mišk, ko so ob kulturnem prazniku med zavode razposlali priložnostni dopis, v katerem so jih med drugim pozvali tudi k »solidarnosti do šibkejših členov v kulturnem ekosistemu«.
Ministrstvo sicer pravi, da so bili uradno seznanjeni samo z enim primerom neprimernih poslovnih praks v SNG Maribor, toda zelo verjetno se jih vsaj višje uradništvo (ki se morda ne menja z enako hitrostjo kot ministri) zaveda že kar dolgo. Vprašanje je torej bolj, zakaj je bil odziv ministrstva na opozorila gledališčnikov in osrednjega stanovskega društva tako mlačen; pojasnilo z Maistrove, da »niso pristojni organ za mediacijo v sporih med javnim zavodom in zunanjimi sodelavci«, sicer nemara res drži, ampak v resnici gre za sprenevedanje, ki ne naslavlja bistva problema: ne le, da pri zamujanju s plačili ne gre toliko za »spor« (razen v pravnem smislu) kot za golo neupoštevanje pogodbenih dogovorov s strani javnega zavoda, od katerega so zunanji sodelavci ustvarjalno in eksistenčno odvisni, ampak je dolžnost ministrstva med drugim tudi to, da skrbi za ustrezno delovanje institucij.
Povedano drugače, »molk« ministrstva, ki s potrjevanjem programov, (ne)zadostnim financiranjem in imenovanjem odgovornih oseb kulturnih zavodov zagotavlja uresničevanje »javnega interesa« v kulturi, si je mogoče razlagati tudi kot priznanje odgovornosti za razmere, v katerih javne ustanove v lovu na doseganje meril uspešnosti varčujejo tam, kjer pač lahko: recimo pri stroških dela tistih najbolj ranljivih. Za spremembo tega pa bo treba storiti več od ponavljanja lepo zvenečih načel.
