Po skoraj dveh letih predvolilnega boja, kar je rekord v svetu slovenskega športa, so volitve predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez dobile epilog. Volitve so zaznamovali neetičnost, očitki, sumi korupcije, skratka številni nizki udarci, ki so si jih, eden bolj, drugi manj, privoščili trije kandidati. Razdvojen slovenski šport je dobil novega predsednika krovne organizacije. Delegati so povezovalca našli v gospodarstveniku Franju Bobincu. Izjemno tesen izid prvega kroga volitev, v katerem so vsi trije kandidati prejeli od 30 do 36 odstotkov glasov, je potrdil nepredvidljivost napovedi. Tomažu Baradi se je pripetil najslabši scenarij, da je v drugi krog napredoval Franjo Bobinac, saj si je želel družbe Janeza Sodržnika. V drugem krogu so Sodržnikovi volilci po pričakovanju v večji meri glasovali za Bobinca, saj so si želeli sprememb pri vodenju slovenskega športa, medtem ko bi bila izbira Barade nadaljevanje zapuščine Bogdana Gabrovca. Največji poraženec volitev je nedvomno visokoleteči Janez Sodržnik, ki je ves čas napovedoval zmago v prvem krogu, uvrstil pa se ni niti v drugega.
V zadnjih osmih letih, kolikor je po Janezu Kocijančiču olimpijski komite vodil Bogdan Gabrovec, je bilo za slovenski šport narejenih nekaj premikov. Največji na področju kategoriziranih športnikov, saj so v osmih letih njihovo število več kot podvojili. Kljub temu je vsesplošna ocena deležnikov, da je šport v Sloveniji podcenjen. Gabrovec je v času vlad Mira Cerarja, Marjana Šarca in Janeza Janše večkrat javno izpostavljal problematiko, a bil v svojih prizadevanjih večinoma neuspešen. Iz tega lahko sklepamo, da posebnega spoštovanja zunaj svojega okolja ni imel ter ni dosegel vpliva, kakršnega je imel njegov predhodnik Janez Kocijančič. Gabrovec v svojih dveh mandatih ni bil udeležen v nobenem odmevnem škandalu. Pri opravljanju amaterske funkcije je bil izjemno vesten, prisoten na številnih prireditvah, med katerimi bi lahko tudi kakšno izpustil, a njegova prisotnost ni nikoli škodila.
Največji madež svojega predsedovanja si je Gabrovec prislužil v času koronskega zaprtja države, ko je bil preveč tiho, ker se ni hotel zameriti svojemu nekdanjemu političnemu šefu Janezu Janši. Pri kandidaturi je za svojega naslednika podprl Tomaža Barado in ga s tem postavil v privilegirani položaj. Če v tesni prijateljski zgodbi Gabrovec ne vidi nič neetičnega, pa je nesprejemljivo, da je bil Barada zaradi posojila 16.000 evrov nekaj mesecev celo solastnik njegovega podjetja. To mu je slovenski šport zameril in mu v dvorani Union z izbiro Franja Bobinca izglasoval nezaupnico.
Po prvih mesecih delovanja nove vlade lahko sklepamo, da Robert Golob uspešnosti svojega delovanja ne bo pogojeval s športom. Še vedno se ne ve natančno, pod kateri resor bo šport sploh sodil in kam se bo, če se bo, direktorat z Masarykove ceste v Ljubljani sploh selil. Novi predsednik olimpijskega komiteja bo imel veliko dela, da pridobi pozornost nove vlade, saj bo to v veliki meri ogledalo uspešnosti njegovega dela. V parlamentu sicer sedi nekdanji vrhunski športnik in član Gibanja Svoboda Dejan Zavec, ki pa je z izjemo spremstva Goloba na kakšni prireditvi praktično neviden. Tudi v preteklosti so vrhunski športniki že zasedali mesta v parlamentu, a je bilo z izjemo Petra Vilfana v dobrobit športa od njih bolj malo glasu. Z ugledom in močjo Franja Bobinca, ki se zdita skladna z vplivom vladajoče politike, bi znal šport imeti korist.
