Slovenski klubski nogomet se je s tem, ko je končal evropske nastope, še preden se je sezona dobro začela, dotaknil dna, reprezentančni pa tudi ni daleč od potopa. Med 96 klubi, ki bodo igrali v skupinskem delu treh evropskih tekmovanj, ne bo nobenega slovenskega. Slovenija (31. mesto med 55 članicami na jakostni lestvici Uefe) se je znašla v neslavnem klubu 18 držav brez predstavnika v evropskih pokalih. Med njimi je le Kazahstan uvrščen višje na lestvici Uefe. Slovenija je padla v neslavno druščino nogometnih eksotov in s tem na obrobje nogometne Evrope, medtem ko bodo klube v skupinskem delu imeli Armenija, Liechtenstein (Vaduz izločil Koper), Litva, Latvija, Kosovo, Finska (HJK izločil Maribor), Azerbajdžan, Moldavija (Šerif izločil Maribor), Irska ...
Za slovenske klube je bila letos celo konferenčna liga, po kakovosti tretjerazredno evropsko tekmovanje, prehud zalogaj, potem ko je lani v njem uspešno tekmovala Mura in premagala tudi sloviti Tottenham. Maribor, ki je doslej po trikrat igral v skupinskem delu lige prvakov in lige Evropa, je še peto leto zapored ostal brez evropske jeseni. Vijoličasti so imeli glede na ugoden žreb odprto avtocesto vsaj do skupinskega dela tolažilne konferenčne lige, a so premagali le prvaka Belorusije (Šahtjor Soligorsk), ki je evropske tekme moral igrati v tujini. Nato je kot začetnik pogrnil na popravnih izpitih proti prvakom Moldavije (Šerif je imel zelo spremenjeno ekipo in ni smel igrati na domačem stadionu v proruski Pridnestrski republiki), Finske (HJK Helsinki je pred leti Olimpija izločila s 7:1) in Romunije (Cluj je v velikih dolgovih) ter dokončno izpadel.
Maribor se je utopil v lastnih težavah. V časih športnega direktorja Zlatka Zahovića je ekipo za poletne evropske bitke sestavil že v zimskem prestopnem roku. Letos je preveč vase zaverovani prvi kadrovnik Marko Šuler s četo svetovalcev zamudil z okrepitvami in menjavo trenerja Radovana Karanovića, a tudi šok terapija s Hrvatom Damirjem Krznarjem ni prinesla učinka. Klubu zaradi prazne blagajne ni uspelo podaljšati sodelovanja s posojenimi nosilci, ki so prinesli naslov prvaka (Mudrinski, Alvir, Ivanović), za preživetje je moral celo prodati najboljše (Makoumbou, Žugelj), za nameček so ga zdesetkale še poškodbe. Na osmih evropskih tekmah je le enkrat zmagal, trikrat remiziral in štirikrat izgubil ob razliki v golih 2:5. Najslabši Maribor v zadnjih 15 letih, ki ni zmagal že devet tekem, deluje strahopetno. V ekipi manjka moškosti, poguma in pripadnosti klubu, zato je skoraj zavozil še domače prvenstvo, saj za vodilno Olimpijo zaostaja že 14 točk. Nesrečni porazi v zadnjih minutah niso naključni. Očitno se je zameril tudi nogometni žogi, saj je maja na poti do naslova prvaka potegnil nekaj moralno spornih potez, ki sicer niso bile v nasprotju s pravili.
Olimpija, Koper in Mura so naivno izpadli že v drugem izmed štirih kvalifikacijskih krogov za konferenčno ligo. Kolektivni klubski polom je nova potrditev nazadovanja kakovosti slovenske lige. V zadnjih sezonah je bila zaradi izenačenosti v boju za prvaka sicer zanimiva in napeta do konca, a le zato, ker sta nazadovala paradna konja Maribor in Olimpija. Postala je poligon za drugorazredne tujce, predvsem z območja nekdanje Jugoslavije, ki jim doma nikoli ne bi uspelo priti v udarne zasedbe klubov. Pri slovenskih igralcih je očiten primanjkljaj v tehničnem znanju, hitrosti, želji po uspehu in nogometni inteligenci. Ob neuspehih bi morali zvoniti vsi alarmi pri Nogometni zvezi Slovenije, ki pa s predsednikom Radenkom Mijatovićem na čelu živi v svojem mehurčku udobja na Brdu pri Kranju v prepričanju, da dela dobro.
