Razprava okoli novele zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki uvaja obvezne elektronske evidence za kršitelje in predvideva beleženje dodatnih podatkov o delovnem času – na primer časa prihoda in odhoda ter izrabo odmorov –, je na trenutke spominjala na debate ob dvigu minimalne plače, ko pri predstavnikih delodajalcev vedno znova poslušamo izjave o skorajšnjem propadu podjetij.
Iz vrst predstavniških organizacij delodajalcev in tistih, ki v parlamentu nekritično zastopajo te interese, smo se tako znova naposlušali o tem, da država z zahtevo po natančnejših evidencah birokratsko duši gospodarstvo, da omejuje fleksibilne oblike dela, da je merjenje ur preteklost in da je novela korak nazaj za nič manj kot podjetniško svobodo. Gre za populizem, ki ironično pljuva v lastno skledo. Namen novele je namreč tako zaščita delavcev pred izkoriščevalskimi praksami na področju delovnega časa kot tudi omejitev nelojalne konkurence na trgu.
Delo inšpektorata kaže, da je kršitev pravic delavcev na področju delovnega časa, zagotavljanja počitkov in odmorov zelo veliko, zlasti tam, kjer delavcev primanjkuje, na primer v gradbeništvu in gostinstvu. Da bo po novem treba beležiti čas prihoda na delo in odhoda z dela, izrabo odmora, ure dela v posebnih razmerah in tako dalje, torej samo po sebi ni problematično, kvečjemu dobrodošlo. So pa na mestu pomisleki, ali bi moral zakon upoštevati razliko med delovnimi mesti, kjer je evidentiranje prihodov in odhodov nujno, in tistimi, kjer imajo zaposleni glede izbire kraja in urnika dela večjo avtonomijo, zaradi česar bi izvajanje zakona v praksi ponekod lahko bilo težavno.
Pri tej točki si je sicer koalicija v državnem zboru dovolila veliko šlamastiko, ki je na zakon vrgla dodatno senco. Glede evidentiranja delovnega časa je namreč dala na mizo izjemo za visokošolske učitelje in raziskovalce. Ta je bila sicer črtana, a težko je razumeti, da si je koalicija, ki ima pogosto polna usta pravne države, sploh dovolila predlagati singularno izjemo. Sindikalisti, delodajalci in pravniki so upravičeno protestirali. Ali bo zakon, ki ne predvideva izjem, v praksi na določenih področjih res neizvedljiv, bo sicer pokazal čas, pri čemer pa lahko že sedaj trdimo, da je problematično že to, da bodo lahko delodajalci tovrstne evidence še naprej vodili bodisi pisno bodisi elektronsko.
Sprva je bilo sicer mišljeno, da bo za vse veljal elektronski režim, a je ministrstvo za delo pod vodstvom prvaka Levice Luke Mesca po lanskem hudem razburjenju delodajalcev privolilo v sporen kompromis, ki bistveno oži možnost učinkovitega nadzora. Elektronsko evidentiranje delovnega časa je tako obvezno le za kršitelje. To je v neposrednem nasprotju s primarnim namenom teh določb – zagotavljanjem kredibilnejše evidence. Inšpektorji so v praksi pogosto nemočni, ko v roke dobijo list papirja, na katerem je od ponedeljka do petka pavšalno zavedenih po osem ur. Ne le da je dokazovanje nepravilnosti brez sodelovanja delavcev v postopku praktično nemogoče, iz takšnih evidenc povrhu vsega doslej ni bilo razvidno niti to, kdaj v dnevu je bilo delo opravljeno in ali je bil upoštevan zakonski počitek. Četudi bodo natančnejše, bodo take pisne evidence v praksi še naprej podvržene enakim tveganjem in metodam goljufanja kot do sedaj.
V pomembnem delu gre torej za navidezno rešitev, korak naprej v smislu dejanske zaščite delavcev v praksi je tako predvsem obvezno elektronsko evidentiranje z revizijsko sledjo za kršitelje. Vsekakor pomemben preskok, a bi od pozicije, sploh v sedanji sestavi, upravičeno pričakovali, da bo pri zaščiti delavskih pravic ambicioznejša. Sploh glede na škodo, povzročeno s tem, ko se politika pod krinko serviranja teženj po fleksibilizaciji že predolgo udinja interesom kapitala. Ob kompromisarskih zakonskih popravkih sta pod črto tako reforma in kadrovska okrepitev inšpektorata za delo še bolj odločilni. Matematika 100 inšpektorjev na 230.000 poslovnih subjektov se preprosto ne izide, ne glede na zakonodajo.
