Ustavno sodišče je odločbo, ki se nanaša na kredite v švicarskih frankih, zgradilo okrog pojma retroaktivnosti. Učinkovanje zakona za nazaj bi posojilojemalci, ki so jih banke zapeljevale v toksične kredite, potrebovali. Prepričani pa so, da v njihovem primeru niti ne gre za pravo retroaktivnost. To stališče je mogoče, kot je pokazal predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto, tudi pravno utemeljiti. Če bi se država tega resno lotila, bi bil morda položaj danes drugačen.
Učinkovanje pravnih aktov za nazaj ustava res načeloma prepoveduje, izjeme pa dovoljuje zgolj pod strogim nizom pogojev. A zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (ZOPVTKK) drugače kot za nazaj ni bilo mogoče zastaviti. Kreditne pogodbe so bile večinoma podpisane pred poldrugim desetletjem, prepoznavanje in urejanje težkega položaja okoli 32.000 posameznikov pa se je začelo šele pred nekaj leti.
Iz zakonodajnega gradiva, ki je nastalo ob sprejemanju zakona v začetku letošnjega leta, je razvidno, da so problem, ki ga prinaša retroaktivnost, zaznali vsi – pisci zakona, predlagatelji v državnem svetu, pravniki v vladi in v državnem zboru. Zakonodajno-pravna služba parlamenta je odkrila nedoslednosti in napačna sklicevanja. V zaključku je njeno mnenje enoznačno: takšen zakon ne bo skladen z ustavo. Mnenje se ujema s kasnejšo odločitvijo ustavnega sodišča. Tudi to je ob pregledovanju gradiva ugotovilo, da se državni zbor pri sprejemanju zakona »ni vsebinsko opredelil do povratnega učinkovanja ZOPVTKK«. Ustavni sodniki so ugotovili, da je državni zbor zgolj ponovil, kar je v gradivu navedel predlagatelj, torej državni svet, ta pa je bil pri pisanju površen in kontradiktoren. Trditve se raztezajo od zanikanja povratnih učinkov prek trditev o navideznem povratnem učinkovanju do priznanja povratnih učinkov le nekaterim določbam, so odkrili ustavni sodniki. Poslanci kljub opozorilom zakonodajno-pravne službe niso utemeljili niti javne koristi, ki bi upravičevala povratno učinkovanje zakona. Ta je bil sprejet s široko podporo. Nasprotovanje je bilo neizrazito in ni bilo strokovno pogojeno. Vlada Janeza Janše je zakonu sicer nasprotovala, vendar s pavšalno argumentacijo: ministri so simpatizirali z bankami in so kreditojemalce cinično pošiljali v sodne postopke na podlagi »že obstoječih zakonov«, četudi se v prejšnjih letih to ni obneslo.
Končni razplet dogodkov je tragičen za tisoče ljudi. Finančna situacija kreditojemalcev v švicarskih frankih ni več vzdržna. »Nisem plačala vseh položnic. Ostalo nam je sedemdeset evrov do konca meseca. Kje je hrana, higienske potrebščine, rjuhe, posteljnina, obleka, obutev, popravilo avta …? Vsega tega ni. Dostojanstva ni več, ponosa ni več,« je sporočila ena od članic Združenja Frank. Ljudje dolg odplačujejo že leta, pa so bankam še vedno dolžni več, kot so bili dolžni, ko so vzeli kredit.
Zakon je bil njihovo veliko upanje. Razumljivo je, da so pri njegovem snovanju poskusili z vsem, kar so šteli za perspektivno. Dolžnost zakonodajalcev pa je bila sistemski ukrep zastaviti tako, da ne bo pogrnil ob ustavni presoji in da ne bodo ljudje postavljeni spet na začetek. »Delam dan in noč, da na koncu meseca životarim. Od življenja nimam nič. Na dopustu nisem bila že šest let. Izčrpana sem do zadnjih atomov. Pokopali so moje vrednote, ki so mi pomenile največ v življenju – dom, družina, vera v poštenje,« je zapisala mati samohranilka s tremi otroki. Podpis pogodbe za nujno potrebni stanovanjski kredit ji je uničil življenje. Očitno je, da je bankam za njeno stisko vseeno. Država pa se reševanja loteva – z levo roko.
