V soboto je Ljubljana dobila novo avtonomno cono, kot se politično korektno opredeli zaskvotano nepremičnino, v kateri naj bi vzniknil kreativni center. »Stremimo k vzpostavitvi varnega prostora, ki bo ponujal možnost drugače osmišljenega sveta,« so dejali aktivisti ob zasedbi prostora, ki so ga poimenovali Plac.
Ne glede na to, da se ob vsakokratnem takem zavzetju prostora odpre vprašanje nedotakljivosti lastnine, pa je dejstvo, da je imela od osamosvojitve dalje vsaka generacija svojo avtonomno cono. Tisti, ki so plezali čez ograjo vojašnice na Metelkovi, so zdaj globoko v zrelih srednjih letih, skorajda čakajoč na pokojnino. Tisti, ki so leta 2006 zavzeli Rog, so se do zdaj bolj ali manj institucionalizirali. Obe zasedbi prostorov sta bili v svojem času krik generacije. Prav tako je tudi Plac izraz generacije, ki prihaja. Generacije Z, ki stopa v odraslost, a je v prestolnici obsojena na ustvarjanje v kleteh in življenje v lokalih nakupovalnih centrov, predelanih v stanovanja, ki se v zadnjem času pojavljajo na popolnoma neuravnovešenem nepremičninskem trgu. A tudi generacije, ki je politično veliko bolj opredeljena kot tiste pred njimi, saj se je za pravo stvar pripravljena aktivirati, protestirati, oglašati in vztrajati, da se ta razreši. Pa naj bo to onesnaževanje okolja, dostop do vode ali pa oštevilčenje dostavljalcev hrane (kar so, roko na srce, v veliki meri prav pripadniki generacije Z). V takih protestih je takoj jasno, da mlada generacija ne pristaja več na popoln diktat kapitala. Tudi ob zasedbi stavbe na Linhartovi so dejali, da »gre za lastnino, ki je nastala z javnim denarjem«. Gre za poslopja Cestnega podjetja Ljubljana (CPL), ki je v stečaju, nepremičnine pa ima v upravljanju DUTB. A ne glede na to, kako idealistično so v soboto aktivisti čistili prostore, je obstoj avtonomne cone v marsičem ponovno pogojen s kapitalskim projektom – kako ironično – gradnje stanovanj. Ljubljanska občina je namreč na pobudo DUTB in Medexa že začela pripravljati OPPN, po katerem bi na območju nekdanjega CPL zrasla nova stanovanjska soseska.
Ob tem je zanimivo, da bi v primeru nove avtonomne cone lahko prišlo do trka razumevanja sveta trenutne vlade (de facto lastnika nepremičnine) in mestnih oblasti, ki seveda podpirajo vsako stanovanjsko gradnjo. Mestni uradniki pod taktirko Zorana Jankovića so že pokazali, da imajo nizko stopnjo tolerance do samoniklih prostorov, ki jih prej ali slej pokopljejo s takimi ali drugačnimi projekti. Nasprotno pa trenutna vlada, podkrepljena z ideološkim podstatom Levice, vsaj navidezno podpira tudi določene ideje, ki so blizu generaciji Z: zagovarjanje delavskih pravic je že ena takih. In prav tu se je z ljubljanskim županom v besedni spopad zapletel minister za delo Luka Mesec, ko je v petek jasno in glasno opozoril, da je oštevilčenje dostavljalcev hrane sramotno in da je problem popolnoma drugje, pri sami instituciji platformnega dela. Ob tem je še mimogrede ošvrknil župana, da je aroganten, ker uboge delavce pošilja »kelnarit«, če jim niso všeč številke na hrbtu. Tako razmišljanje je bližje mladim, zato ni presenetljivo, da so se tudi aktivisti Placa ob zavzetju prostora sklicevali na »vladne stranke, ki so v predvolilni kampanji na vprašanje iniciative Glas ljudstva odgovorile, da je treba avtonomne prostore zaščititi in da podpirajo vzpostavljanje novih«. Naj se zdaj, ko je zaskvotana državna lastnina, vlada izreče, ali to drži.
Hkrati pa je nov ljubljanski skvot v času pred lokalnimi volitvami tudi idealna priložnost za ponovno razpravo o tem, kakšno mesto potrebujejo prebivalci, vključno z generacijo Z. In ali je mogoče čas, da v mestu zapiha nov veter. x
