Podnebne spremembe so vendarle prišle tudi v Slovenijo. Ne v obliki otoplitve in okoljskih posledic, te seveda občutimo že desetletja, končno so prišle tudi v zavest oblastnikov, tistih, ki z oblikovanjem politik in razdeljevanjem javnega denarja odločajo o našem vsakdanu. Zgolj pohvalimo lahko odločitev odgovornih, da bodo slovenskim smučiščem razdelili na desetine milijonov javnega denarja, a pod pogojem, da se bodo s tem denarjem preoblikovala – da bodo končno stopila v korak s časom in prenehala obstajati le kot smučišča. Skratka, da bodo postala celoletna gorska središča.
Spoznanje, da se je treba prilagoditi, je našo deželo doseglo relativno pozno. Podatki kažejo, da je debelina naravne snežne odeje že vsaj od leta 2000 nižja od dveh centimetrov. Mile zime dandanes ne bi smele presenetiti nikogar, še najmanj žičničarjev. Onkraj naše severne in zahodne meje so ta neprijetna, a neizogibna dejstva sprejeli že davno in se jim prilagodili. Tamkajšnja gorska središča poldrugo desetletje ustvarjajo dobri dve tretjini prihodkov v mesecih, ko ni snega. Njihove poslovne strategije ne temeljijo le na smučarjih, temveč na obiskovalcih: tudi na pohodnikih, kolesarjih, adrenalinskih navdušencih. Ves ta čas so bile žičnice in vzpenjače v deželi pod Alpami dojete predvsem kot infrastruktura za smučarje in posekane hribine kot površine za zimske športe. Slovenska gorska središča s pohodništvom in kolesarjenjem še zmeraj ustvarijo le približno petino prihodkov, zato se v teh zimskim športom neprizanesljivih časih neprestano vrtijo v začaranem krogu. Prekratke in premile zime (minuli dve leti pa tudi epidemija) prinašajo premalo smučarjev in njihovega denarja, da bi lahko z naložbami poskrbeli za bolj celostno (smučarsko) izkušnjo, in tako ponujajo le muzejske naprave, ki za kaj drugega kot prevoz smučarjev niso bile oblikovane. Nujno potrebno preoblikovanje smučišč, fizično in zavestno, v celoletna gorska središča pa je vendarle le prvi korak preživetja.
Čeprav so slovenska gorska središča strnjena na razmeroma majhnem območju, se še zmeraj tržijo vsako zase. Visit Pohorje. Sončni Kanin. Ski center Vogel. Namesto da bi se povezala v skupno blagovno znamko in enotno (tedensko ali mesečno) vozovnico. Sosedje levo in desno že desetletja ne vabijo več z »Visit Arabba« ali »Ski Schladming«, ampak nam prodajajo »Dolomiti Superski« ali »Ski Amade«. Na tej strani pa so v preteklosti skupno vozovnico ponujala le tista smučišča, ki so se v danem trenutku znašla pod skupnim lastništvom, denimo Pohorje in Kranjska Gora ali Krvavec in Rogla, danes pa še to ne več. Začetke spoznanja, da je takšna strategija neučinkovita, so te dni sramežljivo, a dovolj jasno nakazali na Rogli, kjer so zapisali, da bo njihova nova celoletna ponudba »omogočala sinergijske učinke z destinacijama Rogla in Pohorje«.
Rogla je poleg Cerknega, Kop in Golt svetel primer destinacije, kjer so spoznali moč povezovanja, medtem ko se drugje oklepajo preživete taktike vrtičkarstva: ne le da vsak lastnik obdeluje svoje smučišče, tudi najemniki smučarskih koč, hotelirji in upravljalci infrastrukture niso povezani med seboj.
Neobstoječe strategije razvoja – in ne mile zime, epidemija ter premalo javnega denarja – so slovenska smučišča pripeljale na rob propada. Dokler ne bodo spoznali, da je Slovenija destinacija z dvema, največ tremi gorskimi regijami, dokler žičničarji, gostinci in hotelirji ne bodo nastopali enotno, gorskih centrov tudi šestdeset milijonov evrov državnega in evropskega denarja ne bo rešilo pred bridkim koncem. Kajti razdrobljeni na pobočja z ducat napravami finančno ali izkustveno ne morejo konkurirati velikanskim večregijskim gorskim konzorcijem onkraj meje, ki ponujajo doživetja v 25 gorskih središčih z 250 napravami – pod eno blagovno znamko in vozovnico.
