Slovenske bolnišnice začnejo proti robu drseti, ko se težave šele kopičijo. Skrbi, kako bo pozno jeseni in pozimi, se od ustanove do ustanove razlikujejo v podrobnostih. Skupna je zaskrbljenost, kako se bodo znašli ob nezadostnih zmogljivostih na nekaterih najbolj obremenjenih oddelkih. Porast okužb v takih razmerah vedno znova pripelje do prestavljanja drugih zdravljenj.
V zadnjem predpandemskem letu 2019 se je oskrba zamajala zaradi gripe. Intenzivni oddelki so bili prepolni, osebje pa je pripovedovalo o skrajni izčrpanosti. Zdravljenje velikega števila bolnikov so oteževali premajhni prostori, opreme je primanjkovalo, tako da so si jo občasno izposojali kar od dobaviteljev, ob množičnem obiskovanju ambulant je bilo napeto tudi v osnovnem zdravstvu. Strokovnjaki so obenem tarnali nad statistikami, ki so kazale, da se proti gripi cepi komaj kateri prebivalec Slovenije.
Med pandemijo covida-19 so se tovrstne okoliščine izkazale za pogubno osnovo. Takratne oblasti se na luknje javnega zdravstva niso kaj dosti ozirale, številni slabo utemeljeni protikoronski ukrepi, s katerimi so v Janševi vladi razburjali prebivalce, pa so trajno načeli zaupanje v javno zdravstvo. Obenem so se med med pandemijo in tudi po njenem izteku pokazale posledice dolgoletnega kaotičnega razvoja. Mreža javnega zdravstva se je ves ta čas spreminjala brez jasnih prioritet. Čeprav je zdravstvenih delavcev znatno več, kot jih je bilo v preteklosti, so se te okrepitve ob dodatnem drobljenju porazgubile. V posebno pomembnih in obremenjenih delih zdravstva imajo kronične težave s pomanjkanjem osebja. Število postelj, ki so na voljo za bolnike, se je v nekaterih primerih v zadnjih letih posledično celo skrčilo. Primanjkuje jih tudi v mesecih, ko se covid, gripa in druge okužbe dihal začasno potuhnejo. V Ljubljani se trenutno močno pozna tudi selitev zaradi gradnje nove infekcijske klinike; projekt so že zaznamovale zamude. Premiki in zapleti spremljajo tudi gradnjo mariborskega infekcijskega oddelka.
Novi zidovi, denimo v prihodnji gorenjski bolnišnici ali »vojaškem« prizidku ljubljanske bolnišnice dr. Petra Držaja, bodo lahko nekoč v pomoč, a sami po sebi ne morejo prinesti nujno potrebnega preobrata. Številna vprašanja o prihodnji razdelitvi zdravljenj v javnem sistemu niso bila v zadnjih mesecih še niti načeta, kaj šele da bi jih v Golobovi vladi razrešili. Kaj se zgodi, ko vsebinske spremembe niso pravočasno pod streho, je očitno iz položaja slovenskih urgentnih centrov. Posodabljanje nujne pomoči je skozi leta večkrat zastalo, osebja je bilo glede na prvotne ideje ves čas drastično premalo, gneča pa je podaljševala čakanje bolnikov. Mnogi med njimi se na urgenco zatečejo zato, ker bi na pomoč v drugih delih zdravstva čakali v nedogled.
Tudi pri cepljenju, denimo proti covidu in gripi, z razmerami ne bi smeli biti zadovoljni. Kako zelo se bo moral posameznik potruditi, da se naroči na proste termine, se lahko od kraja do kraja znatno razlikuje. Mesec po tistem, ko je posodobljeno cepivo proti covidu prispelo v Slovenijo, dostop do njega v praksi še ni bil samoumeven. V bolnišnicah, kjer se že pozna naraščanje okužb, medtem ne skrivajo skrbi o prihodnjih mesecih. Iz dogajanja je mogoče tudi letos sklepati na nujo ukrepanja na ravni države, ne le posameznih okolij. Na zdravstvo, ki ga spodnaša iz sezone v sezono, se bolniki nikoli ne bodo mogli zares zanesti.
