Bralke in bralci knjig in verjetno tudi knjižni molji in še celo predsednik vlade, vsi so oktobra aplavdirali ljubljanskemu manifestu, ki poziva k poglobljenemu branju. No, zdaj je treba od besed h knjigi. V mestu je knjižni sejem.
Knjižni sejem je dober izum, še posebej če so njegove razsežnosti po človeški meri; in ljubljanski je tak. Sejem je dobra ideja zato, ker na enem mestu lahko najdemo, prelistamo in morda kupimo večino nove slovenske in debelo rezino prevajane knjižne bere, ki jo seveda spremljajo starejše izdaje in delček knjig v tujih jezikih. Zastopane so praktično vse slovenske založbe, tudi majhne, ki jih v knjigarnah skorajda ni zaslediti. Res je včasih na sejmu gneča, a odkar je zapustil Cankarjev dom in se preselil na Gospodarsko razstavišče, je ta gneča obvladljiva, tu tudi ni več drastične prejšnje hierarhije (spodaj stisnjene male založbe, zgoraj velike), predvsem pa človek v tem volumnu lahko diha, kar je bilo v Cankarjevem domu nemogoče. Zaradi povečanega obsega je tudi prizorišč s predstavitvami več in ne motijo tihih ogledov.
Vse to je za obiskovalce in množico otrok, ki se v gručah pomikajo med stojnicami, še toliko bolj pomembno, ker je slovenska knjigarniška mreža klavrna, da bolj ne more biti, in prav nič ne kaže, da bi se to stanje kdaj spremenilo. Dobrih in velikih knjigarn je malo in te so večinoma v večjih mestih, preostale so le porazna mešanica knjig za duhovno rast, lakov za nohte in okrasnih prtičkov. To stanje je seveda posledica poosamosvojitvene privatizacije založb. Knjigarne, ki so jih založbe ohranile (veliko so jih prodale kot nepremičnino), namenjajo predvsem prodaji svoje knjižne produkcije, drugim založbam pa zaračunavajo nespodobne rabate. S tem so majhne, tudi najbolj kakovostne založbe in samozaložbe še dodatno osiromašene in izrinjene v internetno prodajo. To pa pomeni, da ne ulovijo naključnega knjigarniškega kupca, ampak zgolj »svoje« zveste bralce.
Tudi knjižni sejem je majhnim založbam skopuški očim. Cena najema stojnic, ki je spet zrasla, je oblikovana v skladu z imaginarnim pričakovanim zaslužkom, kar spet udari predvsem njih. Pri tem mali založniki ne morejo zaprositi za subvencijo JAK, samozaložniki pa ne za delno kritje stroškov stojnice (ker niso pravne osebe). Na sejemskem prostoru denimo zahtevajo obvezno uporabo talnih oblog, ki pa jih je treba najeti – od razstavišča. Prav nemarno dodatno zaračunavajo še internet, luči itn. Da bi bila mera polna, nam ni uspelo ugotoviti, komu pravzaprav založniki plačujejo: Gospodarskemu razstavišču, Zbornici knjižnih založnikov in knjigotržcev, obojim ali komu tretjemu?
Slovenska knjiga je draga, deloma, ker so naklade v primerjavi z večjimi državami pač majhne, deloma, ker so vezave drage. Internet jo najeda iz vseh smeri, branje vse bolj pomeni le prebiranje novičk ali pametovanj na omrežjih. V kulturno razvitih državah je knjiga najpogostejše novoletno darilo srednjega in višjega sloja, pri nas jih dobijo predvsem otroci. Pred dramatičnim padcem bralne kulture nas rešuje knjižnična mreža, ki je tudi najpomembnejši kupec knjig in se je ohranila kljub nenehnim poskusom »združevanj«, beri ukinitev, in zmanjševanju finančne podpore. Sredstva pa so vedno veliko premajhna za vse naloge, ki jih opravljajo.
Svet se trese. Brez temeljitega znanja in razumevanja ne bo pravih odgovorov na ta potres.
