Tožilstvo ima dve poti, da ljudem, ki dobiček ustvarjajo na nezakonit način, odvzame ilegalni zaslužek. Prva v slovenskem pravnem redu obstaja že od vekomaj, vezana pa je na kazenski postopek. Ko sodišče storilca kaznivega dejanja obsodi, mu poleg zaporne kazni lahko izreče tudi odvzem tako imenovane protipravne premoženjske koristi. »Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega,« je povsem nedvoumen kazenski zakonik. Če sodišče obtoženega obsodi, mora obsojeni za konkretno in dokazano kaznivo dejanje povrniti škodo.
Tat vrne ali poplača ukradeno kolo, preprodajalcu drogo, gotovino in avto, v katerem je imel prirejen prostor za tihotapljenje, praviloma zasežejo že ob hišni preiskavi in mu jih s sodbo dokončno odvzamejo, preveč samozavesten goljuf z belim ovratnikom pa mora vrniti znesek, ki ga je iz podjetja odvedel z zlorabo položaja in pranjem denarja. Pri zadnji različici je vračilo premoženjske koristi v praksi včasih zgolj priporočilo. Denarja ni več na računu, ker so ga vzele zgrešene investicije, lahko pa je celo skrit na varnem kje v tujini. Do sredstev država sicer lahko poskuša priti s pomočjo obsojenčevih (ne)premičnin in drugih sredstev, vendar je njihova vrednost praviloma nižja od terjanega. Pravosodni sistem zna v takih primerih pokazati tudi razumevanje in empatijo, tako da povrnitev premoženjske koristi ni nujno in vedno niti pogoj za predčasni odpust iz zapora.
Druga pot je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Letos je minilo natanko deset let, odkar se je zakon, ki so ga poslanci predlagali in sprejeli konec leta 2011, začel uporabljati v praksi. Glavni namen zakona je bil, in še vedno je, da se kriminal ne bi izplačal. Ko nekdo postane osumljen ali obtožen za eno izmed določenih hujših kaznivih dejanj, lahko tožilstvo sproži finančno preiskavo, če obstaja hkrati sum, da ima več kot 50.000 evrov sumljivega premoženja. Če se v finančni preiskavi potrdi, da ima preiskovani več premoženja, kot ga je legalno zaslužil ali kako drugače prejel, mora na sodišču v civilnem postopku dokazati, da je do denarja prišel na zakonit način. Če ne, mu ga država odvzame.
Ideja je bila, in še vedno je, lepa, izplen pa bržkone manjši od pričakovanega. Do konca lanskega leta so odredili 65 finančnih preiskav, vložili 38 tožb, od katerih se jih je deset končalo s pravnomočnimi sodbami, pet pa s sodno poravnavo. Tožilci so v teh desetih letih ogromno časa in energije potrošili zaman, saj je ustavno sodišče pred štirimi leti razveljavilo del zakona, ki je omogočal finančne preiskave tudi v primerih, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred uveljavitvijo zakona. Prav retroaktivnost zakona je bila spoznana za protiustavno, zaradi odločitve ustavnega sodišča pa je moralo tožilstvo umakniti dvanajst tožb in še eno pritožbo na višje sodišče. Dragan Tošić, Janez Janša, Andrej Lovšin in druščina so si lahko oddahnili.
Odvzem premoženja nezakonitega izvora ni vsem v interesu. Tožilci že več let opozarjajo, da je zakon pomanjkljiv, saj so nemočni v primerih, ko preiskovanec premoženje pridobi nezakonito, vendar pa je to premoženje vmes že zapravil ali ga skril. Zato predlagajo zakonsko možnost nadomestnega odvzema, s katerim bi lahko naknadno (v primeru uspešne tožbe) zasegli premoženje v isti vrednosti. Spremembo zakona so na pravosodnem ministrstvu napovedovali že pred leti, vendar nato pretekla vlada za to ni pokazala nikakršnega zanimanja. Vprašanje je, ali bodo tožilci dobili vsa potrebna in hkrati pravno ustrezna orodja za odvzem nezakonitega premoženja, dokler bodo v poslanskih in na zatožnih klopeh sedeli isti ljudje.
