Za odmik od Zahoda so Gruzijske sanje kar naenkrat odkrile teorijo zarote. Videle so jo v proevropski opoziciji in predsednici države Salome Zurabišvili, ki sta pohiteli na geopolitični vlak sprememb in odkrito zagovarjali vključitev v EU ter Nato. Vladajoči so povsod videli bojazen, da bo opozicija s svojo politiko državo pahnila v veliko globalno vojno. Globalna bi bila po vključitvi tujih akterjev, a drugače enako regionalna kot ukrajinska – vodila bi se z Rusijo. Strah pred vojno je postal glavna politika Gruzijskih sanj in je seveda našel odmev pri starejšem delu populacije, ki se vojn še spomni in jih zavrača. Nenazadnje sta od zadnje gruzijske vojne minili šele slabi dve desetletji. Takrat je država po precej nepremišljeni vojaški avanturi Mihaila Saakašvilija z Rusijo izgubila nadzor nad Južno Osetijo. Prav zato argument stabilnosti pri mnogih še kako naleti na plodna tla.
S prevarami iz stabilnosti v negotovost
Prva kavkaška kandidatka za članstvo v Evropski uniji se je znašla na razpotju. Parlamentarne volitve minuli konec tedna so bile neformalen referendum o evropski perspektivi Gruzije, kjer si nasproti stojita dva tabora politikov, ki jih privlačijo različne geopolitične silnice. Ironično je, da je bila vse bolj avtoritarna vladajoča stranka Gruzijske sanje tista, ki je dočakala povabilo Gruziji za vstop v Evropsko unijo, čeprav uvodoma ni bila nenaklonjena evropski družini. Hitra sprememba njene politike se je zgodila v zadnjih slabih treh letih vojne v Ukrajini, ko je pragmatična stranka načeloma dobrih odnosov z Zahodom, a tudi dobrih odnosov z Rusijo postala močno previdna, da se ukrajinski scenarij ne bi ponovil tudi na gruzijskih tleh.