Za odmik od Zahoda so Gruzijske sanje kar naenkrat odkrile teorijo zarote. Videle so jo v proevropski opoziciji in predsednici države Salome Zurabišvili, ki sta pohiteli na geopolitični vlak sprememb in odkrito zagovarjali vključitev v EU ter Nato. Vladajoči so povsod videli bojazen, da bo opozicija s svojo politiko državo pahnila v veliko globalno vojno. Globalna bi bila po vključitvi tujih akterjev, a drugače enako regionalna kot ukrajinska – vodila bi se z Rusijo. Strah pred vojno je postal glavna politika Gruzijskih sanj in je seveda našel odmev pri starejšem delu populacije, ki se vojn še spomni in jih zavrača. Nenazadnje sta od zadnje gruzijske vojne minili šele slabi dve desetletji. Takrat je država po precej nepremišljeni vojaški avanturi Mihaila Saakašvilija z Rusijo izgubila nadzor nad Južno Osetijo. Prav zato argument stabilnosti pri mnogih še kako naleti na plodna tla.
Toda stranka multimilijarderja Ivanišvilija, ki je obogatel s posli z Rusijo, je ob svoji previdnosti postajala tudi vse bolj avtoritarna, kar je bilo delno posledica vse večje zatopljenosti v teorijo zarote. To se je kazalo predvsem pri sprejemanju zakona o tako imenovani transparentnosti financiranja nevladnih organizacij. Vladajoči so dobili zakonsko podlago, da se lahko z ožigosanjem nevladnikov kot tujih agentov znebijo kritikov. Skoraj do črke ponovljena ruska zakonodaja je bila tista, ki je politiki na Zahodu poslala jasen signal, da Gruzija kljub ponujeni perspektivi članstva v EU drsi na Vzhod.
Kazalci države, kjer so se na postsovjetskih tleh z revolucijo vrtnic leta 2003 začele prve velike spremembe, so se spet premikali dvajset let v preteklost. Tega trenda v Bruslju niso uspeli ustaviti. V zadnjih mesecih ni nič pomagalo, da je Evropska unija zamrznila pridružitveni proces z Gruzijo. Gruzijske sanje, ki so v zadnjem poldrugem desetletju v državi uspele vzpostaviti obsežen sistem klientelizma, so z volilnimi prevarami in večmesečnim tolpaškim ter prek varnostnega aparata tudi institucionaliziranim ustrahovanjem civilnodružbenih organizacij in za Evropo protestirajočih posameznikov za zdaj uspele ohraniti svojo vladavino. To bo sedaj opozicija z bojkotom novega parlamenta poskušala ovreči na ulicah. In spet gre tam pričakovati na tisoče ljudi. Kajti Gruzijskim sanjam v zadnjih mesecih ni uspelo doseči veliko bolj pomembnega cilja. Niso poteptali želje ljudi, predvsem mladih, da živijo v Evropski uniji in vzpostavili takšnega ozračja strahu v državi, ki bi po obsežnih volilnih prevarah ljudi preprosto pahnilo v vdanost z usodo.
Opozicija je vnovič pripravljena oditi na ulice in vztrajati. A do kdaj? Do ponovitve volitev, odstopa vlade ali sesutja režima Gruzijskih sanj. In vprašanje seveda tudi je, ali ji bo Zahod stal ob strani. Evropska unija je prek odhajajočega predsednika evropskega sveta Charlesa Michela včeraj pozvala državno volilno komisijo k preiskavam očitanih nepravilnosti. Odločitev o nadaljnjih odnosih z Gruzijo bo verjetno sprejela šele po ameriških predsedniških volitvah. Prihodnje dni in tedne Gruzijo čakajo napeti časi. Za evropsko prihodnost se sedaj poleg Moldavije bori še druga kandidatka za članstvo.
