Ne napovedana interpelacija ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik ne načrtovani zamenjavi dveh ministrov iz kvote največje vladne stranke nista presenečenje. Če je politika igra šaha, sta interpelacija in vladna rekonstrukcija predvidljivi potezi nasprotnih strani. Toda v danem trenutku opozicijska in vladna poteza razkrivata, da je ena stran te igre bolj vešča kot druga. Stari politični mački pod okriljem SDS so ob pravem času potegnili taktično potezo. Ne glede na usodo interpelacije bodo z njo – resda šele v petem poskusu – vlado oslabili, in to je nazadnje njihov edini namen.
Nenapisano politično pravilo pravi, da nobenega ministra nobene vlade ne sme odnesti – opozicija. Njihovo usodo mora v svojih rokah trdno držati predsednik vlade, ki ministre žrtvuje ali brani po lastni presoji. Le tako lahko ohranja videz suverenega in močnega vodje, ki vzdržuje enotno koalicijo. Po napovedani interpelaciji SDS je največja vladna stranka stisnjena v kot brez manevrskega prostora; če so v minulih desetih dneh neomajno branili svojo ministrico, morajo to početi tudi poslej, sicer se bo v javnosti okrepil vtis, da so popustili pritiskom SDS. Nesporno so afere, ki vsak dan dobivajo vedno bolj obremenjujoče razsežnosti, vse težje politično breme. Ministrico so že oslabile, ji (vsaj) v pogajanjih s sindikati javnega sektorja vzele precejšnjo mero kredibilnosti in če bo dolgoročno ostala v vladi, bo nedvomno šibkejša, kot je bila. Razprava ob interpelaciji – če bo do nje prišlo – bo to le še podkrepila. Kljub temu pa je zdaj za premierja Goloba sila neugoden politični trenutek, da se ministrici odreče. Zlasti ker je interpelacija zaenkrat le napovedana. Nespametno bi bilo spremeniti svoja stališča, še preden so očitki konkretizirani.
Premier bo moral ukrepati, če se bo izkazalo, da afere niso le zlonamerna podtikanja nezadovoljnih sindikalistov in političnih nasprotnikov, kot nas ta čas prepričujejo v največji vladni stranki, ampak so očitki utemeljeni. V tem primeru ne sme biti dileme: ministrica se bo morala posloviti. Takrat, ko bo nedvomno jasno, ali je Ajanović-Hovnikova kriva ali ne – in kaj to pomeni za njen obstoj v vladi – bi bil tudi ugoden trenutek za rekonstrukcijo vlade.
Ne le prenagljena, premierjeva (nepojasnjena!) nenadna odločitev o rekonstrukciji se na prvi pogled zdi tudi nepremišljena. Tako dolgotrajno iskanje nove zdravstvene ministrice kot dejstvo, da bosta po odhodu Uroša Brežana in Irene Šinko vodenje njunih resorjev prevzela Alenka Bratušek in Marjan Šarec, priča o tem, da premier nima prav pestrega nabora kandidatov za nova ministra. Težko je verjeti, da sta bila odhajajoča res tako neučinkovita, da bosta njuno delo ob svojih siceršnjih zadolžitvah bolje opravljala infrastrukturna ministrica in obrambni minister. Ob pomanjkanju uradnih pojasnil, zakaj se sploh morata posloviti, se še zlasti v primeru Irene Šinko ustvarja vtis, da so premierjevi odločitvi bolj botrovali osebni kot strokovni razlogi. Večkrat sta bila na različnih bregovih (tudi ministrica in premierjeva partnerica), in čeprav je ministrica zagovarjala svoje stališče, je bila naposled v parlamentu preglasovana. Preglasovala jo je lastna stranka. Ministra Brežana naj bi medtem odnesla prepočasna popoplavna obnova, čeprav premier že poldrugi mesec poudarja, da je popoplavna obnova najpomembnejša naloga celotne vlade, in ne le enega človeka. Torej ne le ministra, ki smo ga pravzaprav vse poletje videvali z gojzarji v blatu po poplavah in ujmah.
Vse bolj se tako zdi, da je rekonstrukcija vlade le (neuspela) diverzija, ki naj bi preusmerila javno pozornost stran od z aferami obremenjene ministrice, in da bo premier zanjo žrtvoval človeka, ki nista najšibkejša člena vladne ekipe. Zadnji dnevi razkrivajo, da najšibkejši člen Golobove ekipe niso ministri.
