To je treba razumeti zelo dobesedno: 90 članov državnega zbora plus 50 članov vlade ter njej podrejenih državnih organov gospe Cipi Livni v minulih letih ni omenilo niti enkrat samkrat, čeprav naj bi bila kot nekdanja zunanja ministrica soodgovorna za izraelske zločine v Gazi pred poldrugim desetletjem. Da osebnost in političarka s tem imenom obstaja, so dušebrižniki odkrili šele pred dnevi.

A Cipi Livni ni kakšna neznanka za wikipedijo. Tam se je spominjajo takole: »Livnijeva je izraelska političarka, diplomatka in odvetnica. Nekdanja članica kneseta in voditeljica v političnem taboru sredine in levice, je bila Livnijeva nekdanja zunanja ministrica, podpredsednica vlade, ministrica za pravosodje in vodja opozicije. Nekateri jo poznajo po prizadevanjih za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta. Velja za najvplivnejšo žensko v Izraelu po Goldi Meir. … Rojena v vidni desničarski, revizionistični, sionistični družini, je Livnijeva postala ena vodilnih glasov v Izraelu, ki podpirajo rešitev dveh držav – takšno, ki zagotavlja varnost Izraela in njegovo identiteto kot judovske in demokratične države. Med svojimi podporniki v Izraelu in mednarodnih medijih je Livnijeva dobila vzdevek 'gospa Čista' zaradi svojega ugleda 'poštene političarke'. Od leta 2001 do 2009 je delovala v vladah A. Šarona in E. Olmerta. Najbolj znana je kot zunanja ministrica, vodila je več krogov mirovnih pogovorov s Palestinci. … 18. februarja 2019 je Livnijeva po več tednih slabih rezultatov v anketah napovedala umik iz politike in umik Hatnuah z volitev.«

Čeprav wikipedija ni stoodstotno zanesljiv vir, pa je njena zanesljivost zadostna, da njeni podatki ne opravičujejo histeričnega izpada Levice in nekaterih nevladnih organizacij, ki so ob novici, da so na Blejski strateški forum povabili tudi nekdanjo zunanjo ministrico Izraela, izgubile kompas. Velja ravno obratno, kot kričijo kritiki: Slovenija kot nestalna članica varnostnega sveta, ki bo 1. septembra prevzela tudi vodenje tega organa, in Slovenija kot država, ki je nedavno priznala mednarodno subjektiviteto Palestine, je ravnala preudarno, diplomatsko domišljeno in tudi pogumno (nič od tega na Gregorčičevi žal ni običajno), ker je na prireditev, ki hoče biti strateško mislišče in vozlišče neuradnih srečanj, povabila političarko, ki je del izraelskega esteblišmenta, a tudi ni reprezentantka aktualnega genocidnega terorja judovske države v Gazi.

Cipi Livni je v odprti družbi, kakršna hoče biti tudi Slovenija, ki v tem pogledu presega izraelsko družbo, lahko le dobrodošla gostja. Država mora spodbujati takšne stike, opolnomočena politika, ki se sklicuje na dialoškost, pa jih mora zagovarjati, nikakor ne napadati! Še najmanj pa sme na diplomatski parket in v polje dialoga klicati organe pregona! Tovariši in tovarišice take politike so zakinkali tam nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in so se danes predramili. Kot antisemiti.

Grožnjo članov Levice, da bodo bojkotirali Blejski strateški forum, če se ga bo udeležila penzionirana izraelska političarka, je zato treba pozdraviti. Ja, levičarji s svojo izključevalnostjo naj še naprej ostajajo doma, Blejski strateški forum jih že doslej ni zanimal, zato jih na Bledu tudi nihče ne bo pogrešal. Na vse preostale državljanke in državljane pa naslavljamo naslednje vprašanje: ali še velja, da Slovenijo vidimo v križišču svetovnih poti in hočemo biti mi sami pot k vsem tisočerim cvetovom? Tako smo namreč mednarodno vlogo Slovenije definirali ob osamosvojitvi.