V resnici ime zavaja. V vsem skupaj ni nič razprave. Voditelji pridejo, imajo četrt ure, da povedo svoje, in odidejo. Z izjemo prvega dne zelo redki ostanejo v dvorani in poslušajo druge voditelje, debata pa se med njimi nikoli ne razvije. Če morda že kdo hoče na kaj izrečenega odgovoriti, lahko to stori le pisno. Edino vidno izražanje nasprotnih stališč se zgodi, ko kakšna delegacija vsem na očeh teatralno zapusti dvorano generalne skupščine, običajno že zaradi načelnega nestrinjanja z nastopajočo državo (Iran in Izrael, denimo), torej še preden ima sploh priložnost od nje slišati kaj drugačnega, neprijetnega. In če se debata razvije, se zunaj hodnikov svetovne palače. Denimo ob tem, ko kak premier odpove dvostransko srečanje, ker mu ni všeč, kar je drugi premier na splošni razpravi povedal (Cerar, Plenković, 2017).
Ta odsotnost vsebinske razprave na splošni razpravi je povzetek širšega problema svetovne organizacije oziroma njenih članic. V nedeljo in ponedeljek se je morda zazdelo drugače, ko so na vrhu o prihodnosti sprejeli pakt, ki sta ga z veliko vloženega truda pripravili Nemčija in Namibija. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je govoril o reševanju multilateralizma z roba propada, ker pakt naslavlja velike izzive 21. stoletja. Za mero realnosti je potem poskrbela Rusija, ki je hotela v dokument v zadnjem trenutku vnesti spremembe, neuspešno. Domet pakta pa je omejen s tem, da je neobvezujoč in brez sankcij. Ali drugače, za vsako državo bo ustrezen do trenutka, ko več ne bo, najsi gre za vprašanje miru, fosilnih goriv ali nadzora umetne inteligence. Guterresove besede je zato mogoče razumeti kot milo upanje zelo zaskrbljenega šefa svetovne organizacije, ki se mu globalna ureditev maje pred očmi brez jasne stabilne alternative ob naraščanju konfliktov, tudi vse večjih in nevarnejših.
Pomanjkanje debate je zato najbolj pereče v varnostnem svetu, organu, ki naj bi skrbel za svetovni mir in varnost. Tudi slovenski diplomati opažajo, da se je spremenil v klub, kjer vsakdo bolj kot ne prebere vnaprej pripravljeno izjavo. Seveda v slabih 80 letih obstoja svetovne organizacije ni manjkalo vojn, ki jih varnostni svet ni zmogel končati ali preprečiti. A podatki kažejo, da se veto uporablja vse pogosteje – v zadnjih osmih letih tridesetkrat, kar je toliko kot prej v skupno 22 letih, delež soglasno sprejetih resolucij je zdaj 70 odstotkov (v dveh desetletjih po hladni vojni je bil 90 odstotkov) in tako naprej, navaja Security Council Report. Svetovni red oziroma bolje rečeno ureditev, kakršna pač je in kolikor obstaja, je priča velikim pritiskom z mnogih strani. Slovenska diplomacija se je tako odločila, da priložnost, ki se ji je ponudila, ker je po vrstnem redu slučajno dobila predsedovanje varnostnemu svetu v diplomatsko izpostavljenem septembru, izkoristi za organizacijo odprte razprave o varnostnem svetu samem. Kot je razumeti, naj bi članicam, zlasti tistim s pravico veta, poskusili nastaviti ogledalo in jih vprašati, zakaj je organ neučinkovit in kaj storiti, da ne bo. Reforma organa sicer že dolgo čaka v predalu in je en sestanek ne bo dosegel, pa tudi pakt za prihodnost sam po sebi ne, a je odločitev za to temo vsaj spretnejša in bolj smela od denimo lanske albanske, ki je organizirala s strani zahoda podprto debato o Ukrajini z vnaprej predvidljivim potekom.
