Slovenski politični vrh si je bil na tokratnem diplomatskem posvetu enoten kot že dolgo ne. Nad slovensko diplomacijo v iztekajočem se letu tokrat ni bilo pripomb, le pohvale. To je zagotovo vsebinska sprememba prejšnjih let, ko se je kritika gibala tudi v okvirih, da si diplomacija in predstavniki zunanje politike morajo upati. Upati povedati na glas. A tukaj je treba diplomate vzeti vsaj malce v bran. Kajti za odločne besede in usmeritve morajo v prvi vrsti poskrbeti njeni vodilni, diplomacija je tista, ki nato sledi začrtanim pogledom in ciljem zunanje politike.
Za državo, ki se je kot dobra učenka v procesu prilagajanja zakonodaje evropski izurila v strumnem izpolnjevanju zahtevanega, pozneje pa je plavala z večino v zlati sredini, vsebinski preskok k aktivnejši politiki ni bil lahek. Pomenil je namreč, da mora država imeti stališča, ki jih je pripravljena zagovarjati, pa četudi z njimi pluje proti toku večine. To je bil za Slovenijo znotraj Evropske unije podoben preskok, kot je bil za evropsko integracijo premik k precej bolj aktivnemu krojilcu svetovne politike.
V preteklih letih se je slovensko zagovorništvo še najbolj videlo v podpori približevanja zahodnega Balkana. Ta vnovična usmeritev se je po poskusu, da se slovensko zunanjo politiko umakne od Balkana, odkrila šele potem, ko se je ugotovilo, da je Slovenija močnejša poznavalka balkanskega prostora in ne srednjeevropskega, kjer se je njena moč merila predvsem v uspešnosti prodora gospodarstva na to območje. Še pravi čas se je Slovenija vrnila med balkanske poznavalce. To je bil čas, ko se po Evropi še ni prebudila želja po geopolitičnem akterstvu, temveč je bila celina še v globokem zimskem spanju širitvene utrujenosti.
Zagotovo je lahko Slovenija na tem zagovorništvu, da Balkan obstaja in da mora biti sprejet v EU, vsaj delno gradila kampanjo za varnostni svet. V precejšnji meri pa je uspela s svojo politiko, da bo poslušala glasove neslišnih in jih predstavljala v najpomembnejšem gremiju svetovne organizacije. Nekaj malega je prinesla tudi sreča. Kajti imeti v geopolitični tragediji ruskega napada na Ukrajino za protikandidatko nepriljubljeno Belorusijo, je darilo, ki ga ne moreš kar zavrniti – pa naj bo na oblasti desna ali leva vlada.
In sedaj Slovenijo še dobrih deset dni loči od tako želenega cilja spet imeti glas za veliko podkvasto mizo varnostnega sveta. Hudo načeti odnosi v mednarodni skupnosti, dve veliki vojni in skupno vsaj 33 oboroženih konfliktov, ki ta čas divjajo po svetu, mir, podnebne spremembe, enakopravnost spolov, demokracija, vladavina prava – vse to bodo naslednji dve leti teme Slovenije. Naša zunanja politika namerava zastopati stališča idealov, torej sveta, za katerega je sanje vredno živeti danes, je bilo možno razumeti slovenski politični vrh na diplomatskem posvetu.
Vse, kar bo Slovenija imela v varnostnem svetu, bosta njen glas in integriteta. Svoje politike ne more podkrepiti s posedovanjem jedrskega orožja ali močjo ekonomske velesile. Lahko pa ima mehko moč. In velik korak naprej je, da bo slovenska vlada začela razmišljati o strategiji, kako doseči tisti nikoli doseženi odstotek mednarodne razvojne pomoči, ki ob besedi v bistvu predstavlja najmočnejši del njene mehke zunanjepolitične moči. Če so se v preteklem letu lobiranja za sedež v varnostnem svetu ustvarila številna prijateljstva države, bodo ta v prihodnjih dveh letih na preizkušnji. Kajti v zapletenem svetu si z zagovarjanjem stališč idealnega sveta, kjer človekove pravice nekaj veljajo in naj bi orožje nabiralo prah ter rjavelo, ne moreš ustvariti prijateljev. Nihče si verjetno ne dela utvar, da bo slovenski zunanji politiki v prihodnjih dveh letih uspelo vse bolj iztirjeni svet spet premakniti v tirnice multilateralizma. Onstran mesijanstva pa vendarle obstaja priložnost pustiti pečat. Z odkrito besedo in dejanji, ki lahko mnogim olajšajo trpljenje, če jim že idealnega sveta ne uspejo ustvariti.
