Zakonsko podlago za ustanovitev nove družbe je pripravila Janševa vlada, Golobova pa je poleti 2022 sprejela akt o njeni ustanovitvi in imenovala direktorja. Mimogrede omenimo nenavadno, a ne naključno podrobnost, da ima družba sedež in tudi pisarno v Postojni, kar naj bi menda šlo na roko morebitnemu direktorju, a so se nato stvari obrnile drugače in vodstvo družbe z večino zaposlenih danes posluje v Ljubljani. Ima pa poslovno enoto tudi v Sevnici, od koder sicer po naključju prihaja aktualni direktor in za katerega javni prevoz očitno tudi ni prav dobra alternativa.
Vodstvo družbe je imelo na voljo dve leti, da je izpeljalo vse potrebne postopke in zaposlitve za polno operativnost. Zato bi fiasko, ki sem jim je zgodil pri avtobusnih prevozih in voznih redih v škodo turistov že poleti, zdaj pa še z vrnitvijo šolarjev, zelo težko opravičevali z nekakšnimi začetniškimi težavami. Tudi prelaganje krivde na avtobusni duopol in domnevno nepripravljene ponudnike, ki žogico sicer vračajo na DUJPP, potnikom prav nič ne koristi. Tako kot ne izgovarjanje na to, da je ponudba dejansko večja, če pa (dodatnih) linij in odhodov očitno ni tam in takrat, ko jih potniki potrebujejo. Od prometnih strokovnjakov pa tudi ne bi pričakovali presenečenja nad dejstvom, da so se potniki zgostili v jutranjih urah.
Direktor družbe Miran Sečki je konec maja v pogovoru za Dnevnik poudaril, da jim tokrat res ne sme spodleteti, saj »je res že skrajni čas, da javni potniški promet, pri katerem v evropskem merilu zelo zaostajamo, končno dvignemo na višjo raven«.
Žal se je zgodilo natančno to. In škoda je velika, bolj na dolgi kot na kratki rok. Družba, ki naj bi z izboljšavami poskrbela prav za promocijo in večjo uporabo javnega potniškega prometa, je v le nekaj prvih šolskih dneh že tako načeto zaupanje le še poslabšala. In bojimo se, da mladi, ki v teh dneh vstajajo uro prej, da ulovijo avtobus, domov pa prihajajo okroglo uro pozneje, kot bi lahko – če avtobus sploh pripelje oziroma jim prepoln lahko ustavi –, uporabe javnega potniškega prometa v prihodnje ne bodo dojemali kot privlačne možnosti.
Kaj naj si ob tem, ko državi oziroma njeni družbi spodleti že pri organizaciji voznih redov šolskih avtobusov, državljani torej mislimo o sposobnosti za celovito urejanje prometne problematike, pri katerem že tako ali tako zaostajamo desetletja? Da bomo prej ali slej priča popolnemu prometnemu kolapsu? Odgovor ministrice, pristojne za infrastrukturo, na trenutne razmere ni spodbuden. Potrpežljivost, sopotništvo in delo od doma, so njeni predlogi.
Medresorska delovna skupina za pripravo kratkoročnih ukrepov za omilitev razmer na najbolj obremenjenem prometnem omrežju okoli Ljubljane, kjer so zastoji vsakodnevna stalnica, je doslej med drugim predlagala uvedbo tretjega pasu po hitrem postopku vzdrževalnih del v javno korist na štajerskem in primorskem avtocestnem kraku, vzpostavitev zakonske podlage za prednost vozil z več potniki in vozil javnega potniškega prometa na tem pasu, dodajanje novih hitrih avtobusnih linij, sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah, obveščanje delodajalcev o kritičnih dneh in priporočenem delu od doma, nadaljevanje načrtovanja za širitev ljubljanskega avtocestnega obroča z vpadnimi kraki ...
Ob tem je verjetno odveč omeniti, da so hitri, časovno konkurenčni vlaki – avtobusi bodo tako ali tako pogosto obtičali v zastojih – še zelo dolgoročen ukrep.
