Ne da bi se zapletali v ugibanja, kdo je prej načrtoval razdreti koalicijo, finančni minister in prvak liberalcev Christian Lindner ali kancler Olaf Scholz iz vrst nemških socialdemokratov, in kdo ga je na koncu prehitel, pa je nesporen povod, zaradi katerega sta oba na koncu izgubila živce. Lindnerjev programski papir o potrebnih ukrepih v gospodarstvu, ki ga je prejšnji petek pustil pricurljati v javnost, sta oba koalicijska partnerja, socialdemokrati in zeleni, upravičeno razumela kot provokacijo, saj je Lindner v njem stisnil za vrat tako zeleni prehod in ukrepe proti podnebnim spremembam kot tudi vse, kar je bilo usmerjeno v socialo, blaženje materialnih stisk in ohranjanje delovnih mest, medtem ko je kapital in svojo industrialsko klientelo pustil povsem nedotaknjeno. Z očesom na ameriških volitvah, kjer je pogled v denarnico premagal vsak drug trezni razmislek, Scholz razume, kaj se lahko zgodi, če bi, tako kot zahteva Lindner, grobo posegel v socialne transferje in še oslabil kupno moč večine prebivalstva. Ali je bilo potem pametno, da je kancler svojemu finančnemu ministru postavil ultimat, naj se zaradi vojne v Ukrajini, težkih mednarodnih razmer ter ob kašljajočem nemškem gospodarstvu začasno odpove dolžniški zavori, ki je sicer res zapisana v ustavi, a ta za takšne primere tudi dovoljuje izjeme, je na koncu že nepomembno. Ta dva sta hotela narazen in sta tudi šla.