Zgodilo se je pred več kot desetletjem na eni od gorenjskih regionalnih cest. Močno je počilo. Voznik osebnega avtomobila je silovito trčil v zadnji del tovornjaka. Takratni dopisnik Dnevnika iz Gorenjske je prispel na kraj nesreče prezgodaj. Avto je bil tja do sredine povsem zagozden pod oranžnim tovornjakom, ki je prevažal pesek. Ob avtomobilu, na njem in v njem so bili kranjski gasilci. Dva sta z gromozanskimi pnevmatskimi kleščami razpirala zveriženo pločevino. Eden, ta se je poročevalcu najbolj vtisnil v spomin, je držal voznika za roko in ga spraševal po imenu. Potem ga je spraševal, kaj rad počne v prostem času. Vse zato, da bi nesrečneža ohranil pri zavesti. Trije krepki fantje ga niso mogli potegniti iz zmečkanega sprednjega dela avta. Ni treba poudariti, da je možakar tulil od bolečine. Na koncu so namesto voznika izpod tovornjaka centimeter za centimetrom vlekli avto. In s tem tudi voznikove noge. Bolečine so morale biti neznosne. Uspelo jim je. Eden od gasilcev je z nožem prerezal še varnostni pas, s katerim je bil voznik pripet. Potegnili so ga skozi prerezano streho avta, ob njem pa so že čakali reševalci, ki so voznika oskrbeli, ga prenesli v rešilca in odpeljali v bolnišnico. Preživel je.
Verjetno ste opazili, da je bil voznik v zgodbi pripet z varnostnim pasom. Te dni po državi poteka preventivna akcija ozaveščanja o nujnosti pripenjanja. Ob vseh drugih deviacijah v prometu, ki slabo vplivajo na varnost (pijančevanje, objestna vožnja, telefoniranje med vožnjo in podobno), bi glede na rezultate opazovanja stopnje pripetosti mirno lahko dejali, da ne gre za velik problem. Slovenci smo pripenjanje ponotranjili. Po podatkih agencije za varnost v prometu je med vožnjo pripetih več kot 96 odstotkov voznikov. Se pravi skoraj vsi. Še vedno pa se na zadnjih sedežih ne pripne slaba tretjina odraslih potnikov in kar desetina starejših otrok. Pa tudi enajst odstotkov mlajših otrok na zadnjih sedežih sedi nepripetih. In ta delež se povečuje. To je skrb vzbujajoče. Za nepripetega otroka so seveda v celoti odgovorni starši. Ne počnite tega! Da, fraza je obrabljena in politično izkoriščana za druge namene, ampak: za otroke gre!
Bežen pogled na statistiko pokaže na še en žal logičen podatek: ko gremo na daljšo pot in se vozimo po avtocesti, se skoraj vsi pripnemo. Ko gremo po lokalni cesti po otroka v šolo ali v mesto po nakupih, se pripne že bistveno manj voznikov in potnikov. Ali se na krajši poti nesreča ne more zgoditi? Mimogrede, avtoceste, spet statistično gledano, veljajo za najbolj varne ceste. Tam se zgodi najmanj nesreč. Največ se jih zgodi na lokalnih in regionalnih cestah.
Varnostni pas rešuje življenja. Strokovnjaki z agencije za varnost v prometu so izračunali, da se v avtu z močjo rok in nog zadržimo v sedežu le pri trku s hitrostjo sedem kilometrov na uro. Vse drugo je čista fizika. Naše telo zaradi vztrajnostnega momenta želi nadaljevati pot v smeri vožnje, medtem ko sta armaturna plošča in vetrobransko steklo pred nami pri miru. Pa tudi zid, v katerega smo se zaleteli. Ali pa zadek tovornjaka. Od hitrosti, zračne blazine in okoliščin nesreče je potem odvisno, kako daleč in kako močno nas bo odneslo v vetrobransko steklo, zid, zadek tovornjaka. Uporaba varnostnega pasu zmanjša tveganje smrtnega izida prometne nesreče za polovico, opozarjajo na agenciji. Da ne gre za prazne besede, potrjuje še en statistični podatek. Čeprav se po cestah nepripeti vozijo le slabi štirje odstotki voznikov, je bila med mrtvimi vozniki tretjina nepripetih.
Zgodbo z začetka zapisa je treba še dopolniti. V tistem avtu pod zadkom tovornjaka je sedel tudi sopotnik. Ni bil pripet. Z njim se gasilci in reševalci niso ukvarjali. Potem ko je rešilec odpeljal poškodovanega voznika, se je na kraj nesreče pripeljal avtomobil pogrebnega zavoda.
