Zgodba o spodletelem povišanju plač upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki smo ji bili priča pred dnevi, se je nedavno že odvila. Ključni akterji so drugi, ampak, če uporabimo verz iz enega od hitov preminulega kantavtorja Đorđa Balaševića, princip je isti, vse drugo so nianse.
Pobuda za zvišanje plač upravi SDH, ki sta jo v začetku leta 2017 sestavljali Lidija Glavina in Nada Drobne Popović, in upravi, ki jo danes sestavljata Žiga Debeljak in Janez Tomšič, je verjetno prišla iz vrst članov uprave. Proti koncu leta 2017, ko so predsednici uprave Lidiji Glavina bruto plačo povišali na 15.500 evrov, članici uprave Nadi Drobne Popović pa na slabih 14 tisočakov, so nadzorniki približno 40-odstotni dvig plač utemeljili z vzpostavitvijo pogojev za učinkovitejše poslovanje. Če nekoliko poenostavimo, je bila tudi zdajšnja povišica Debeljaku in Tomšiču za dobrih 40 odstotkov – na 18.500 oziroma na 16.500 evrov bruto mesečno – utemeljena z dejanji, ki vplivajo na učinkovitejše poslovanje SDH.
V obeh primerih povišanja plač je postalo ozračje na političnem parketu naelektreno. Po povišanju plač upravi SDH pred petimi leti je vlada takratnega premierja Mira Cerarja prek twitterja sporočila, da bo terjala pojasnila od nadzornikov. Po povišanju plač aktualni upravi so številni politiki, tudi iz vrst največje koalicijske stranke Gibanje Svoboda, opozorili, da je dejanje neprimerno. Enotno so nastopili tudi poslanci drugih dveh koalicijskih strankah, Levice in SD, višje plače so neodobravanje doživele v javnosti.
Ker je duh ušel iz steklenice, je bilo treba nastalo stanje nekako sanirati. Potem ko so nadzorniki SDH sprejeli odločitev o povišanju plač, je bila edina možnost za elegantno rešitev iz zagate, da se povišici odpovesta člana uprave. V obeh primerih se je to pripetilo. Glavinova in Drobne-Popovićeva sta pojasnili, da politizacija teme in njena zloraba v politične namene škodujeta SDH, zato sta se višji plači odpovedali. Debeljak in Tomšič sta povedala, da ne želita, da bi izpostavljenost SDH zaradi dviga plač negativno vplivala na delovanje SDH in uspešnost socialnega dialoga o plačah v javnem sektorju.
Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič, borka za pravice delavcev po duši, je po prvem povišanju plač dejala, da so rezultati SDH dobri, vendar je sporočilo, ki ga pošiljajo, nepremišljeno. Tokrat je pojasnila, da niso prvi, ki si morajo povišati plače. »V vrsti jih čaka veliko z bistveno nižjimi plačami. Dokler ni vsaj javni sektor, ki se plačuje iz proračuna, plačno urejen, ne bo pravega trenutka, da si v upravi SDH dvigujejo plačo. Pozdravljamo to, da so si premislili; še bolje bi bilo, da se o tem sploh ne bi pogovarjali.«
Za približno 40-odstotno povišanje plač tako v primeru nekdanje kot aktualne uprave SDH v Sloveniji najverjetneje nikoli ne bo posluha; četudi bi se denimo donosnost kopice državnih podjetij povečala do tolikšne mere, da bi se njihovo kumulativno izplačilo dividend na letni ravni podvojilo. Uspešni menedžerji, ki stremijo po višjih dohodkih iz dela, bi se lahko zgledovali po nekaterih vrhunskih športnikih, ki so uspešno kariero nadaljevali v tujini, kjer so zaslužki neprimerljivo višji od slovenskih. V ZDA menedžerji, tudi v večjih državnih podjetjih, prejemajo bistveno višje plače od trikratnika plače ameriškega predsednika (na leto znaša 400.000 evrov), kolikor bi bilo približno razmerje med plačo predsednika uprave SDH in predsednika vlade, če se uprava paradržavnega sklada višjim plačam ne bi odpovedala.
