Po kratkotrajni evforiji in dolgo pričakovanem prebujenju klubske košarkarske scene v Ljubljani ob koncu lanske sezone, ko so bile Stožice trikrat polne, enkrat pa tudi legendarna dvorana Tivoli, je v letošnji znova nastopila apatija. Košarkarska Cedevita Olimpija je v evropski pokal vstopila s smelimi načrti, napovedovala boj za sam vrh, a je realnost povsem drugačna. Zmaji so po porazu proti Cluju, devetem na enajstih tekmah, na dnu skupine A, za osmim mestom, ki še pelje v končnico, pa zaostajajo za dve zmagi. Kljub temu da je preostalo še sedem tekem, se zdi preboj v drugi del na robu znanstvene fantastike. S tem pa bomo lahko sezono že označili za neuspešno.
Slabe igre in rezultati pogosto zameglijo pogled navijačev, zato je ob realni oceni stanja treba izpostaviti, da ima Olimpija v letošnji sezoni obilico smole s poškodbami in boleznimi. Mimo tega enostavno ne gre. Ko so bili Ljubljančani popolni, so v Stožicah s 30 točkami razlike razbili Ulm, v najboljši predstavi sezone pa na kolena spravili evroligaškega Partizana. »Česa takega še nisem videl. Lotevajo se nas stvari, ki so na robu verjetnega. Matković ima zdaj vrtoglavico, komaj stoji na nogah in ne vem, kdaj ga bom imel spet na voljo. Alibegović je imel virozo, Dragića ni. Za nazaj niti ne želim naštevati,« je po porazu proti Cluju tarnal obupani trener Jurica Golemac in pripomnil, da preprosto nimajo moštva za enakovreden boj na dveh frontah.
Čeprav mora za porazne rezultate v Evropi zagotovo prevzeti svoj del odgovornosti, pa se morajo globoko vase zazreti tudi v vodstvu kluba. Predvsem tisti del, ki skrbi za sestavo ekipe. Športni direktor Sani Bečirović je v sodelovanju z direktorjem Davorjem Užbincem že drugo sezono zapored zgrešil s poletnim kadrovanjem. Če so lani po odhodih Marcusa Keena, Žige Dimca in Luke Rupnika odreagirali in z nakupi Yogija Ferrella, Alena Omića in Zorana Dragića preobrnili potek sezone, tega letos ni. Obenem je bilo kar nekaj potez, ki se danes kažejo kot zgrešene. Karlo Matković ima sicer pred sabo bleščečo prihodnost, a je ves čas poškodovan ali bolan, ko pa igra, ni na ravni Zacha Augusta iz lanske sezone. Josh Adams lani, kot kaže, ni po naključju pristal v avstralski ligi in ne daje tistega, kar je Jacob Pullen. Še najbolj pa v oči bode dejstvo, da vodstvo ni nadomestilo motorja ekipe in prvega imena zadnjih treh let Jake Blažiča, ki je odšel v Turčijo.
Pred lastnikom Atlantic Grupe Emilom Tedeschijem je treba le sneti klobuk in se mu zahvaliti, da je leta 2019 s prihodom v Ljubljano rešil ne le Olimpijo, temveč po vsej verjetnosti kar celotno slovensko košarko. Paradni konj slovenske košarke je namreč takrat izpadel v 2. ligo ABA, vse glasnejše pa so bile govorice, da naj bi od njega roke dvignili tudi glavni sponzorji. Kakšne bi bile v tem primeru posledice danes, si ne upamo niti predstavljati. Kljub temu pa je težko razumljivo, da prvi človek Cedevite Olimpije le anemično spremlja agonijo letošnje ekipe. Ob soočanju z že omenjenim neverjetnim številom poškodb in bolezni je stal le križemrok ter spremljal evropski potop. Preslišal je klice Golemca na pomoč, ko je tri mesece ponavljal, da ekipa s težavo trenira in krvavo potrebuje dodatnega kakovostnega igralca.
Ko je bila Cedevita še samostojen klub in je domovala v Zagrebu, je bila v košarkarskem svetu znana tudi po tem, da je skoraj vedno med sezono pripeljala še kakšno uveljavljeno košarkarsko ime, ki je dalo nov zagon in pripomoglo k še boljšim igram in rezultatom. Zdajšnja Cedevita Olimpija tega luksuza ni bila deležna, obenem pa je ob povsem neposrečenem pojasnilu Bečirovića za javnost, češ da je ekipa že sestavljena, posodila v Mornarja Gregorja Glasa, ki ga je pripeljala iz Partizana. Tako želene naklonjenosti ljubljanske publike s takšnimi potezami in rezultati ne bo dobila.
