Eden od vrhuncev programa, ki ga je v minuli sezoni ponujala ljubljanska Drama, je bila nedvomno predstava Kako je padlo drevo, ki jo je po besedilu Katarine Morano režiral Žiga Divjak: estetsko in sporočilno domišljena uprizoritev je skozi prizore vsakdanjega življenja neke čisto običajne družine napredla različna protislovja sodobnega časa, od naraščajoče odtujenosti njenih članov, ki jim zaradi ujetosti v neusmiljeni ritem delovnih ter drugih obveznosti zmanjkuje časa zase in za druge, do širše slike vsesplošnega podrejanja družbe pritiskom kapitala, ki enako kot ljudi izčrpava tudi naravo, pa čeprav zgolj v podobi bližnjega drevesa, ki ga nameravajo odstraniti zaradi gradnje prestižnega vila bloka – ob (neuspešnem) poskusu njegove obrambe junaki igre vsaj za trenutek znova začutijo drug drugega in se zavejo pomena medsebojne povezanosti.
V svojevrstnem ironičnem obratu se je motiv drevesa, ki mora pasti za »višje cilje«, in »skupnosti«, ki temu nasprotuje, v Dramo zdaj vrnil v obliki mogočnega divjega kostanja ob stavbi, ki naj bi ga z drugim okoliškim zelenjem vred požagali zaradi načrtovane prenove dotrajanega kulturnega hrama. Odpor dela javnosti do poseka je seveda razumljiv, pa naj bo povezan z usodo konkretnega drevesa ali pa z načelnim nasprotovanjem gentrifikaciji in načinom urejanja javnega prostora, ki betoniranje razlagajo kot ozelenitev; prav tako jasno pa je, da ti pomisleki ne bodo zadržali sekir in da bo usoda divjega kostanja enaka, kot je pred dobrim desetletjem in pol v enakih okoliščinah doletela stoletno rdečelistno bukev ob ljubljanski operni hiši. Pa ne toliko zaradi morebitnega enoznačnega odgovora na dilemo, ali je bolj pomembno ohraniti staro drevo ali začeti z nujno potrebno prenovo nacionalne umetnostne ustanove, temveč zaradi dveh preprostih dejstev: da obnove Drame zaradi res obupnega stanja, v katerem je, ni več mogoče prelagati; in da so pogoji za začetek del po skoraj tridesetih letih velikopoteznih (pa nato pozabljenih) obljub, nihanja politične volje, trkov s »finančno realnostjo« in večkrat spremenjenih načrtov zdaj vendarle (skorajda) izpolnjeni – pri čemer je projekt prenove tudi v simbolnem smislu za kulturno ministrstvo oziroma vlado preveč pomemben, da bi z njim odlašali. Rahla prilagoditev prihodnje ureditve okolice Drame, ki predvideva dodatno ozelenjevanje, je zato nemara najboljša mogoča rešitev.
Povedano drugače, prenova Drame je (upravičeno) eden ključnih infrastrukturnih podvigov, ki si jih je za ta mandat zadala trenutna koalicija in ki bo ob uspešnem poteku pomembno vplival na bilanco celote dosežkov kulturnega resorja. Ministrstvo, ki ga vodi Asta Vrečko, je sicer eno bolj agilnih ter učinkovitih v sedanji vladi, toda zakonodajni popravki, posodobitve politik ali krepitev podpornega okolja za ustvarjalce pač nimajo enakega »učinka« kot pa posodobljene dvorane osrednjih institucij, v katerih ob nalivih ni več treba prekinjati predstav ter evakuirati občinstva. Odločnost ob izvajanju enega redkih resnejših vložkov v slovensko kulturo po osamosvojitvi je zato tako logična kot tudi dobrodošla – čeprav za obnovo še niso pridobljena vsa soglasja in tudi gradbenega dovoljenja še ni.
