Temu je sprva bolj ali manj sledil tudi dokument, ki naj bi začrtal našo podnebno prihodnost in odnos do fosilnih goriv – podnebni zakon. Po prvotnem predlogu zakona naj bi namreč država v celoti odpravila vse proračunske odhodke in davčne izdatke, ki spodbujajo uporabo fosilnih goriv. Po končani javni obravnavi pa je ukinitev subvencij – med njimi je tudi vračanje trošarin za dizelsko gorivo avtoprevoznikom – nenadoma in brez vsebinskega pojasnila iz predloga zakona izginila. Da vlada z odpravo subvencij za fosilna goriva ne misli resno, je nazadnje potrdila še v minulih dneh objavljena zadnja različica posodobitve nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, v kateri je vlada ukinitev vračila trošarin za avtoprevoznike zamaknila vse do leta 2030.

Snovalci zakona, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, so ob tem sicer naredili tudi nekaj dobrodošlih popravkov – denimo premik cilja podnebne nevtralnosti z leta 2050 na 2045, uvedba davka na osebno letenje in sprememba vira dokupa emisijskih kuponov. A tudi te korekcije v resnici niso dober razlog za slavje. Premik cilja podnebne nevtralnosti za pet let namreč spominja na všečne, a abstraktne zaveze s podnebnih konferenc; še vedno je premaknjen dovolj v prihodnost, da ne prinaša prav nikakršnih sprememb pri kratkoročnih in srednjeročnih podnebnih ukrepih. Davek na osebno letenje po drugi strani prinaša konkretne davčne posledice – a v državici, kjer lahko nesramno privilegirane, ki naokoli frčijo v zasebnih letalih, preštejemo na prste ene roke, ne bo prinesel občutnejših sprememb. Obdavčitev tolikšnega luksuza – in tako ogljično intenzivnega prevoza – bi morala biti poleg tega že zdavnaj samoumevna.

Nadaljevanje subvencioniranja fosilnih goriv ne pomeni nič drugega kot vnovično prelaganje bremena podnebne krize na prihodnje generacije – in še eno v vrsti prelomljenih predvolilnih obljub.

Podobno velja za spremembo pri viru dokupa emisijskih kuponov. Prvotna različica zakona je predvidevala celo, da bi bil vir dokupa emisijskih kuponov – ki jih moramo kupovati, ker podnebnih ciljev ne dosegamo – kar sam podnebni sklad. Namesto da bi z namenskimi sredstvi podnebnega sklada financirali dodatne ukrepe, so torej na ministrstvu sprva računali, da bi ta denar porabljali kar za poplačilo kazni, ker ciljev vnovič nismo dosegli. S tem bi torej nedoseganje ciljev celo stimulirali. Dejstva, da so na ministrstvu v novi različici zakona kot vir financiranja namesto podnebnega sklada določili državni proračun, tako ne gre razumeti kot uspeh, temveč le kot popravek hudega spodrsljaja.

Odstop od načrta ukinitve subvencij za fosilna goriva po drugi strani podnebni zakon močno razvodeni. Gre za krovni zakon v okviru spoprijemanja s podnebno in okoljsko krizo, ki bi zato moral urejati ključne usmeritve in načelna vprašanja, med katerimi so gotovo tudi subvencije za fosilna goriva. Če vlada z nadaljnjim subvencioniranjem fosilnih goriv morda računa na večje prihodke – ker s tem spodbuja tovornjakarje, da točijo slovenski bencin –, pa je to ne samo podnebno neodgovorno, temveč tudi zelo kratkovidno. Zaradi preseganja emisij v prometu nam namreč v prihodnje grozijo evropske kazni, ki bodo zaradi vse ambicioznejših ciljev verjetno tudi vse višje. In če je motivacija v ozadju resnično polnjenje državne blagajne, imamo v sektorju prometa za to še ogromno manevrskega prostora – tako pri davku na motorna vozila kot pri obdavčitvi tudi pri nas vse bolj priljubljenih športnih terencev. Nadaljevanje subvencioniranja fosilnih goriv zato ne pomeni nič drugega kot vnovično prelaganje bremena podnebne krize na prihodnje generacije – in še eno v vrsti prelomljenih predvolilnih obljub. 

Priporočamo