Še od časa, ko sta na politični sceni vedrila Milan Kučan in Stipe Mesić, so bili predsedniki Slovenije in Hrvaške tisti, ki so skrbeli za bolj umirjene in prijateljske tone na najvišji politični ravni, tudi kadar so bili odnosi med državama slabi in zaostreni iz tega ali onega razloga, večinoma zaradi meje. Razbremenjeni pooblastil izvrševalcev oblasti so, v nasprotju z vladami, lahko stopili korak nazaj. To je bilo najbolj očitno v obdobju najslabših odnosov med državama po osamosvojitvi, v času vlade Mira Cerarja in tudi še Marjana Šarca, potem ko je Hrvaška izstopila iz arbitraže in zavrnila arbitražno odločbo o meji.

Takrat, ko so stiki med državama na vladni ravni praktično zamrznili, je komunikacijski kanal ohranjal odprt predsednik države Borut Pahor s kolegico Kolindo Grabar - Kitarović. Pod prejšnjo slovensko vlado Janeza Janše je bilo zaradi dobrega medsebojnega razumevanja obeh premierjev drugače. Zdaj se položaj spet vsaj nekoliko spreminja. Vlada premierja Roberta Goloba ni delala težav Hrvaški pri vstopanju v schengensko območje, a je težko pričakovati, da bi imel z Andrejem Plenkovićem takšne odnose kot njegov predhodnik. Prihajata z različnega političnega pola, Plenković pa je pred lanskimi volitvami v Sloveniji z videosporočilom javno podprl Janšo, kar vsaj v primeru sosednjih držav res ni posebno modra politična poteza v skrbi za prihodnje dobre odnose.

Novi predsednici Nataši Pirc Musar se tu tako morda odpira prostor, ki bi ga lahko zapolnila, kot je nakazala včeraj ob prvem srečanju s hrvaškim kolegom Zoranom Milanovićem. Največje vprašanje pri tem je, ali bo to zares potrebno oziroma kako potencirano bo med državama vprašanje arbitraže. Slovenski predstavniki na srečanjih redno omenjajo, da je arbitraža za Slovenijo veljavna – tudi Golob je to storil na srečanju s Plenkovićem avgusta na Bledu ob robu strateškega foruma. Hrvaški odgovarjajo, da arbitraža zanje ne velja in nikoli ne bo, da pa bi se o meji spet pogovarjali. Položaj je za določene skupine, denimo ribiče, lahko moteč, za večino trenutno ni med aktualnimi, tudi ker vstop Hrvaške v schengensko območje in umik mejnega nadzora že sama po sebi ustvarjata občutek odprtega prostora in večje povezanosti.

Predsednico Pirc-Musarjevo glede Hrvaške čaka še eno nadaljevanje Pahorjevega dela: slovensko-hrvaškega procesa Brdo-Brioni, ki združuje države regije na rednih srečanjih predsednikov držav. Ti imajo tu zelo podobno vlogo kot pri odnosih med Slovenijo in Hrvaško: ob težko rešljivih problemih in napetostih med državami pokažejo, da ostaja možnost dialoga in srečevanja. Tako je bilo v preteklih letih mogoče, da so bili na srečanjih procesa navzoči predsednika Srbije in Kosova ter celotno tričlansko predsedstvo Bosne in Hercegovine. Ledu niso prebili, so pa sedeli skupaj. Ali kot je o procesu včeraj dejal Milanović: »Videz je ključen.«

Nataša Pirc Musar je pokazala zavzetost za proces, za katerega pa se šele sedaj kaže, kako zelo je bil v resnici Pahorjev otrok. Z njegovim odhodom s položaja je prihodnost procesa negotova, potem ko so se na zadnjih dveh srečanjih že začele kazati nekatere napetosti in udeleženci niso sprejeli sklepnih izjav. Milanović je včeraj dejal, da bo slovenski predsednici prepustil, da »pregleda teren« in ugotovi možnosti nadaljevanja procesa. To ni presenečenje. Milanović oziroma Hrvaška ni pravi naslov za pripravo terena zaradi obremenjenih odnosov s Srbijo in bošnjaškim delom politike v BiH. To bo torej za predsednico precej merodajen preizkus na mednarodnem terenu.