Pošteno je povedati, da bo denar, ki ga je vlada do konca mandata zagotovila za stanovanjsko področje (po 100 milijonov v proračunih za leti 2025 in 2026, poleg 50-milijonske dokapitalizacije stanovanjskega sklada), namenjen predvsem zaključevanju projektov, ki že potekajo. Postopki, ki bodo pripeljali do novih projektov, pa bodo še dolgi. Kaj bo trajen in sistemski vir njihovega financiranja, bomo prav tako šele videli.
Obenem tudi omejena ponudba tržnih stanovanj, katerih nakup je postal privilegij (naj)bogatejših, ki v nepremičnine vlagajo presežke denarja, ne bo zadostila povpraševanju in prispevala k stabilnejšim razmeram.
V zraku ostaja obljubljeni zakon o davku na premoženje oziroma nepremičnine, ki ga, prvič, potrebujemo že zaradi več reda in pravičnosti ter, drugič, zato, ker je primerno, da davčno težišče s plač končno premaknemo na premoženje. A tudi tukaj je govor šele o izhodiščih, čeprav je ob tako velikem pomanjkanju stanovanj nevzdržno, da ta ostajajo prazna in hkrati neobdavčena.
V tem kontekstu preseneča pomanjkanje, če ne kar odsotnost celovitejšega pristopa k urejanju stanovanjske problematike, saj lahko do cilja pripelje le kombinacija več, tudi manjših različnih ukrepov. Začenši s tistimi, ki bi jih lahko uvedli hitro, če bi za to le obstajala politična volja.
Izpostavimo lahko najmanj naslednje ukrepe: regulacijo najemnega trga; znižanje davčnega bremena za oddajanje stanovanj v najem s strani fizičnih oseb (aktualna vlada ga je celo ponovno zvišala); zagotovitev večje pravne varnosti najemodajalcev in uveljavitev davčnih spodbud za dolgoročno oddajanje; redefiniranje prenizke neprofitne najemnine, ki ni v prid ne prenovam ne večjim naložbam v nova javna stanovanja; zvišanje DDV za nakup druge in vsake naslednje naložbene nepremičnine; aktiviranje zdaj nedelujoče javne najemne službe, ki bi spodbudila dolgoročno oddajanje praznih stanovanj ... Ni (še) opaziti, da bi se kljub krizi pristojni naštetega resno lotili.
Brez niza različnih ukrepov tudi napovedana omejitev kratkoročnega, turističnega oddajanja – končni predlog, ki ga pilijo na ministrstvu za gospodarstvo, bo zelo dober kazalnik moči nepremičninskega lobija – ne bo nujno prinesla večje ponudbe na nepremičninskem trgu. Kratkoročno oddajanje prek na primer s. p.-jev je bistveno donosnejše in davčno ugodnejše od dolgoročnega. A tudi glede slednjega so na geodetski upravi jasni: zaradi razširjenosti sivega in črnega oddajanja so podatki, ki jih prejemajo od finančne uprave, neverodostojni in kot takšni neuporabni za kakršno koli analizo najemnega trga. Če bi uredili pravila igre, vzpostavili register najemnih stanovanj, nadzor in strožje kazni ter bonuse za daljše oddajanje, bi ne le preprečili izgubljanje milijonov utajenih davkov, ki bi jih lahko namenili za javno stanovanjsko gradnjo. Vzpostavili bi tudi večji pregled nad tem trgom, zožili manevrski prostor najemodajalcev za izkoriščevalske prakse, jih spodbudili, da bi najemnike dlje obdržali v stanovanjih in vanje zato tudi vlagali. Zmanjšali pa bi tudi potencial lastnikov, da z denarjem, za katerega prikrajšajo davčno blagajno, kupujejo vedno nova naložbena stanovanja, kar dviguje cene nepremičnin in posledično najemnin.
Konkretne strokovne predloge in podlage torej imamo. Nerazumljivo je, zakaj jih pospešeno ne začnemo spravljati v prakso.
