‘Najprej so na ministrstvu za zdravje govorili, da je z mojimi papirji nekaj narobe, nakar se je izkazalo, da so brezhibni. Potem so žogico podali v Celje in ugotovili, da so tam postopali narobe. To je birokratsko zajebavanje, nič drugega. Lahko jih je sram, kaj počnejo. V tem času bi lahko operiral 130 bolnikov!«

Ogorčenje Tomislava Klokočovnika je otipljivo in razumljivo. Njegov spodleteli kardiokirurški podjem v Celju morda najbolj nazorno razkriva nesposobnost ekipe Roberta Goloba na področju zdravstva. V resorju, v katerem je Golob maja 2022 napovedal najbolj temeljne premike z udarno reformo, ki naj bi hirajoči sistem javnega zdravstva postavila na zdrave temelje.

Od decembra lani, ko sta Splošna bolnišnica Celje in Kardio Klokočovnik sprožila zagon kardiokirurškega programa, je ministrstvo zatajilo v vseh postopkovnih fazah. Najprej s tem, da je brez vsakršnega vsebinskega premisleka dopustilo udejanjanje ambicij direktorja bolnišnice Dragana Kovačića po vzpostavitvi četrtega kardiokirurškega centra v Sloveniji. Ker sploh ni potrjeno, da ga v državi potrebujemo.

Tovrstne specifične zdravstvene storitve je namreč s strokovnega, organizacijskega in finančnega vidika bolje koncentrirati, ne razpršiti. Tako je bolje izkoriščen že itak preskromen zdravstveni kader in tudi oskrba pacientk in pacientov je bolj kakovostna. To je dejstvo. Dokazal jo je tudi dvomesečni celjski kardiokirurški izlet, kjer je bil sistem zastavljen tako, da celjska bolnišnica in Klokočovnik pobereta smetano z izvajanjem operacij. Paciente, pri katerih se pooperativno zdravljenje morebiti zaplete, pa »potisnejo« v UKC Maribor. Ne zgolj zato, ker za takšno zdravljenje v Celju nimajo zadostnega usposobljenega kadra. Tudi finančno se ne izplača.

Ministrstvo bi moralo decembra lani, ko je prejelo prošnjo za izdajo dovoljenja za izvajanje kardiokirurške zdravstvene dejavnosti v Celju, nemudoma stopiti na zavoro. Moralo bi nedvoumno sporočiti deležnikom, da Kardio Klokočovnik nima koncesije za izvajanje dejavnosti zunaj koprske območne enote. Namesto tega je – iz nikdar pojasnjenih razlogov – Klokočovniku izdalo nezadostno dovoljenje.

Ko bi moral organ odločbo spremeniti, je padel v skoraj polletno komunikacijsko komo. Iz nje se je prebudil šele 7. julija, na dan prisilnega odhoda Danijela Bešiča Loredana. Tistega dne je podsekretarka vendarle sporočila Klokočovniku, kaj mora storiti, da bo posege v Celju izvajal legalno. Celo napovedala mu je, da bo prejel dovoljenje takoj, ko uredi dokumentacijo za anesteziologa.

Klokočovnik je medtem že mesec dni operiral – kakopak brez ustreznega dovoljenja – in bi bržkone operiral še danes, če mu ne bi zdravstvena blagajna sporočila, da mu posegov ne more zakonito plačati. In kaj je tedaj storilo ministrstvo, v času ko je bil tam več mesecev tudi poslovodeči Robert Golob?

Spet je padlo v komunikacijski mrk. Ministrstvo je prebudila šele tožba Klokočovnikovega advokata, zaradi eklatantnega molka organa. Odgovor je presenetil vse. Tomislav Klokočovnik ne sme operirati v Celju, ker bolnišnica ni prosila ministrstva za soglasje, preden mu je dala operacijsko sobo in bolnišnično sobo v najem.

Kardiovaskularni kirurg ima prav. Kar počne ministrstvo, je »zajebavanje«. Nimajo poguma in znanja, da bi s strokovnimi argumenti preprečili nadaljnje drobljenje kardiokirurškega programa. Zato se zatekajo v abotne birokratske izgovore. S tem povzročajo moralno in finančno škodo vsem vpletenim. Škodijo tudi pacientkam in pacientom, ki (predolgo) čakajo na poseg.

Slednja okoliščina pristojne sicer še najmanj skrbi. Dobrobit pacientov in pacientk je obstoječi izvršilni zdravstveni politiki obroben dejavnik.