Zoran Milanović, njihov zadnji premier, ki se je v supervolilnem letu poskušal protiustavno s predsedniškega položaja potegovati za premierskega, je dosegel relativno jasno zmago v drugem krogu. Njegova stranka bo imela še naslednjih pet let očitno težavo, da poišče karizmatičnega voditelja, ki bi lahko onemogočil volilno zmago Andreju Plenkoviću, razlogu opozicijskega nasprotovanja HDZ.
Argument, da je edini, ki lahko ustavi popolno podrejanje vseh institucij Plenkoviću, je bil tudi edina vsebina njegovega volilnega programa. Na tak način so ga prepoznali tudi volilci, ki so ga videli kot protiutež Plenkoviću. S Tuđmanu podobno karizmo predsednika, ki si ne pusti nadeti besednih uzd, pa četudi krši vse kriterije spoštljivosti, primernosti, diplomatske všečnosti, se je zasidral v srca tistega dela hrvaškega volilnega telesa, ki je ob apatiji do politike želel glasovati o naslednjem vrhovnem poveljniku vojske.
Hrvaška politika se je v preteklih letih z nenehnim prerekanjem predsednika države in predsednika vlade spremenila v burlesko, v kateri sta se osuplost nad predsednikovimi besedami in dejanji ter poskus njihove racionalizacije izmenjavala z enako osuplostjo nad Plenkovićem. Če je že treba najti razlog, da generacija milenijcev in generacija X v zahodnem svetu hitro izgubljata zaupanje v demokracijo, so to takšne politične rabote, kot jih uprizarjata Milanović in Plenković. V takšnih blodnjah etabliranih strank – pogosto gre za duopole, kot sta SDP in HDZ na Hrvaškem – se začenjajo bohotiti skrajni robovi politike, kjer se praviloma dogaja polet skrajne desnice.
Volilna kampanja za naslednjega petletnega šefa Pantovčaka je nekaj vsebine pokazala zgolj v prvem volilnem krogu osmerice kandidatov, ko se jih je več poskušalo javnosti predstaviti pred bližajočimi se lokalnimi volitvami, ki bodo zanje bolj pomembne. V drugem krogu se je nato zgodil pričakovan ponovni boj med Milanovićem in Plenkovićem oziroma med SPD in HDZ, ne pa soočenje vizije za državo med aktualnim predsednikom in njegovim izzivalcem Primorcem. Finalista sta v predsedniški tekmi snela rokavice, se obmetavala z ugotovitvami, kdo je večji strahopetec, kdo večji džek, kdo ima in nima pojma o mednarodni politiki, kje je kdo študiral in kakšen strokovnjak za te ali one reči je. Na nacionalni televiziji sta uprizorila kanonado medsebojnih žalitev – in voditelja ju nista ustavila.
Žalitev je na Hrvaškem dokončno dobila status domovinskosti, tiste vrednote torej, ki jo je kot zaščitnik ustave zase in edino zase terjal Milanović, medtem ko se je Primorac poskušal profilirati kot zaščitnik suverenosti Hrvaške. Še več, glede stanja duha pri naših sosedih je za več svetov zgovorna fotografija televizijskega soočenja ene od novičarskih agencij, ki so jo pospremili z roko gledalca v skledi pokovke. Sobotni obračun s političnimi kolti pri O. K. Pantovčaku je postal prostor družinskega snidenja, namesto da bi ta vloga pripadla kakšnemu dobremu filmu.
Prepričljive zmage Milanovića tokrat ni moglo nič preprečiti. To je bilo znano že pred volitvami. HDZ ni tvegala, da bi v boj poslala kakšnega političnega težkokategornika, in je raje poskusila z malo znanim Primorcem. To, da je za volilno kampanjo zapravil večkratnik Milanovićeve vsote in je poskušal ohranjati uglajenost, ni moglo nadoknaditi njegove manjkajoče politične kilometrine. Tudi minuli petek objavljeno poročilo o domnevnem vplivanju ruskih botov v korist Milanovića je v volilni tekmi, ki jo gre čim prej pozabiti, izzvenelo kot brezupni slab poskus vplivanja na volilni rezultat v zadnjem hipu. Hrvati so volili in izvolili predsednika, ki ga želijo. Za naslednjih pet let si velja pripraviti veliko zalogo pokovke.
