»To ni čudežni telefon, ki bo pacientu priskrbel zdravnika,« je pred zagonom nacionalnega klicnega centra za pomoč pacientom opozoril minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Njegovo opozorilo je bilo odveč. Od ministra nihče ne zahteva čudežev, temveč strokovne in smotrne ukrepe. In teh pričakovanj znova ni sposoben izpolniti.
Bešič Loredan se je v vladi naučil pohlevno izpolnjevati ukaze sončnega kralja Roberta Goloba. V javnosti se večkrat opraviči ljubljanskemu županu in se pri tem ponižno prikloni. Če dobi premier novo zamisel in jo nemudoma izblebeta v živo na televiziji, minister čez vikend zbere tri ponudbe, opravi evidenčno naročilo in vklopi vročo linijo. Ne šteje, kako in kaj, temveč takoj in zdaj!
Da ne bo pomote: dobro bi bilo imeti osrednjo kontaktno točko za pomoč in informiranje pacientov, na kateri bi na varen način posredovali osebne podatke o zdravstvenem zavarovanju, vplačilih in izplačilih ter pripadajočih pravicah. Uporabniki bi v telefonskem pogovoru pridobili tudi podatke o razpoložljivih zdravnikih, pediatrih, ginekologih in zobozdravnikih. Lahko bi se tudi naročili na pregled ali dobili pomoč pri uporabi e-napotnic in naročanju e-receptov.
Takšnega klicnega centra ni mogoče vzpostaviti čez noč in še najmanj z dvomesečnim najemom petih (!) Telekomovih agentov, ki so še prejšnji teden najbrž svetovali strankam o izboru najboljšega paketa mobilne telefonije in interneta. Namesto strokovne izvedbe domiselne rešitve je ustrežljivi minister Bešič Loredan raje padel na dno slovenskega zdravstva.
Pilotni klicni center ponuja klavrno podporo uporabnikom zdravstvenega sistema. Preizkus Dnevnika je pokazal, da sicer prijazne in ustrežljive agentke operirajo z napačnimi podatki. Klicni center ne olajša dostopa do zdravstva, temveč klicateljem kvečjemu zbudi lažno upanje in jih spodbudi k nepotrebnim klicem v javne in zasebne ambulante, ki so že zdavnaj prezasedene.
Ministrstvo ni najelo Telekoma zgolj za posredovanje informacij. Peterica agentov naj bi za ministra tudi zbirala podatke, izvajala nekakšno javnomnenjsko raziskavo o tem, v katerih zdravstvenih zavodih ne dvigujejo telefonov. Ali, kot pravi Bešič Loredan: »Na ministrstvu za zdravje bomo dobili verodostojne podatke o tem, kje in zakaj sistem ne deluje.« Verodostojni podatki? Ali se minister zaveda, kakšne neumnosti govori?
Bralce z dobrim zgodovinskim spominom utegne ministrov klicni center spomniti na promocijsko akcijo konec 80. let, ko je propadajoči enopartijski režim spodbujal ovaduštvo. Na določeno telefonsko številko je bilo mogoče anonimno sporočiti, da si opazil notranjega sovražnika ali podtalno delovanje. Pristop Bešiča Loredana spominja tudi na časovno manj oddaljen polom projekta z beleženjem cen živil pri trgovcih, ko so z napačnimi podatki in zgrešeno metodologijo sicer dobrovernemu projektu zbili vso verodostojnost.
Namesto da bi se na ministrstvu za zdravje osredotočili na pripravo smiselnih in potrebnih popravkov zdravstvenega sistema, bodo spomladi pošiljali dopise zdravstvenim domovom in jim na podlagi nepreverjenih informacij očitali, kdaj se kdo komu ni oglasil na telefon. V zdravstvenih domovih bodo nato morali pojasnjevati, ali je v zatrjevanih trenutkih telefon res zvonil v prazno. In če je, zakaj.
Skrajni čas je, da nekdo pokliče Danijela Bešiča Loredana. In mu sporoči, naj se raje osredotoči izključno na svojo ortopedsko dejavnost.
