Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je razrešila dosedanjega načelnika upravne enote Ljubljana Bojana Babiča. Ministrica je Babičevo delo sicer ocenila kot korektno, a iz njenih pojasnil je vendarle mogoče čutiti, da ni bila najbolj zadovoljna s tem, kako se je upravna enota Ljubljana zadnja tri leta kosala z najbolj perečimi problemi.
Verjetno tudi ne manjka običajnih smrtnikov, ki še niso pozabili obdobja epidemije koronavirusa, ko se je bilo treba za urejanje zadev na upravni enoti predhodno naročiti, a so telefoni zvonili v prazno. Ali da so čakali po več tednov, da so prišli na vrsto. Nekateri kljub prihodu ob naročeni uri niso dobili hitre storitve. Danes naročanje ni več potrebno, a v tem primeru se mora človek znova pripraviti na staro prakso – da bo na upravni enoti najverjetneje prebil dlje časa.
Slabe razmere so na oddelku za tujce. Tako meni ministrica, to priznava tudi Babič. A medtem ko slednji kot vzrok za zamude pri obravnavi tujcev, ki potrebujejo delovno dovoljenje ali dovoljenje za bivanje, pripisuje kadrovski podhranjenosti, za katero ministrstvo za javno upravo doslej ni imelo posluha, pa sindikalist z upravne enote Dragan Stanković krivca vidi v Babiču. Načelnik je uvedel način dela, zaradi katerega naj bi število nerešenih zadev na oddelku za tujce še celo naraslo, je dejal Stanković, ki je Babiču očital še druge nepravilnosti pri ravnanju z zaposlenimi.
Najsi je vzrok preobremenjenost, prenizka plača, nezmožnost napredovanja, vodstvo ali zgolj dejstvo, da so pogosto strelovod za frustracije nezadovoljnih strank, delo na ljubljanski upravni enoti je očitno vedno manj privlačno in vodstvo odhajajoče zaposlene vedno težje nadomešča. Leta 2019 so na javni razpis za eno prosto delovno mesto dobili 75 prošenj, od tega je kar 55 kandidatov izpolnjevalo pogoje. Na zadnjem razpisu so ponujali dve delovni mesti, a po Babičevih besedah prejeli le 16 prošenj. Deset kandidatov so povabili na razgovor, od teh so štirje odkrito priznali, da jih delo tam ne zanima in da potrebujejo zgolj potrdilo, da so bili na razgovoru, je dejal Babič. Vsak nov odhod brez ustrezne nadomestne zaposlitve pa povzroča dodaten pritisk na tiste zaposlene, ki ostajajo. In ni vrag, da bodo tudi ti prej ali slej začeli pogledovati po bolje plačanih delovnih mestih ali vsaj službah, kjer bodo bolj normalni delovni pogoji.
Ko ima povprečen Slovenec opraviti z javno upravo, se običajno sreča ravno z uradniki na upravni enoti. Tam naročimo osebne dokumente, tam si urejamo zakonski status, tja gremo, ko moramo prijaviti bivališče ali ko potrebujemo gradbeno dovoljenje. Zato je izredno pomembno, s kakšno izkušnjo bomo stopili iz upravne enote, saj bomo prav na podlagi te izkušnje javni sektor sodili bodisi kot koristno storitev bodisi kot potraten birokratski aparat, ki je tam samo zato, da nam greni življenje in krade čas. Tega se očitno zaveda tudi ministrica, saj je dejala, da »upravne enote vidim kot agilen, prijazen in strokovni servis za reševanje življenjskih situacij državljank in državljanov oziroma strank«.
Te ministričine besede velja podčrtati, saj bomo po njih čez leto, dve oziroma ob koncu njenega mandata lahko ocenjevali, kako uspešno je uresničila svojo napoved o reorganizaciji upravnih enot. Odrezati načelnika največje upravne enote je še najlažje, a ni porok, da se bodo samo zaradi te poteze razmere na upravni enoti izboljšale. Glede na to, da določenim problemom na ljubljanski upravni enoti niso bili kos ne le Babič, temveč tudi njegovi predhodniki, slovo od trenutnega načelnika skoraj zagotovo ne bo dovolj.
